Zadnjo nedeljo v septembru smo v PD Podnanos odpravili na pot kljub ne najboljši vremenski napovedi a vreme je  zdržalo in smo uspešno izpeljali  “prvi koronski” društveni pohod z avtobusom. Dvajset udeležencev družinskega pohoda  smo namesto na načrtovano Tromejo, kjer je s petka na soboto zapadel sneg, prehodili pot od Planice do koče v Tamarju. Ogledali smo si tudi  trening skokov na skakalnicah in obiskali naravni rezervat Zelenci, kjer izvira Sava Dolinka. Marko Nabergoj  pa je vodil devetčlansko ekipo preko dveh zahtevnih in atraktivnih ferat: Hvadnik in Jermn. Pot so nadaljevali mimo Martuljških slapov in Finžgarjeve kapelice do koče pri Ingotu.

Kljub uporabi mask na avtobusu in vsem protikoronskim ukrepom smo se vsi imeli zelo lepo. V knjigo spominov je zapisan še en krasen dan v dobri družbi in čudoviti naravi.

Nataša Torkar Fabčič

Tisti, ki ste zamudili prispevek Vala 202, v katerem sodeluje več domačinov, si ga lahko ponovno predvajate in preberete na tem naslovu:

https://val202.rtvslo.si/2020/08/mobilnost-83/

V PD Podnanos veliko pozornosti namenjamo najmlajšim članom. Letos je bila že 10. obletnica Družinskih taborov, ki so namenjeni družinam s predšolskimi in šolskimi otroki. Tokrat smo raziskovali Goro. Tako blizu, pa toliko neraziskanih kotičkov. Iz Cola smo se povzpeli na Kovk, od tam pa mimo Sončnice do vzletišča Kovk, kjer nam je Tine pripravil presenečenje. Predstavil nam je poslanstvo in delo lovca. Slišali smo marsikaj zanimivega, otroke so najbolj pritegnili kožuhi, rogovi in zanimive zgodbe, ki jih je lovec stresal iz rokava. Pot smo nadaljevali po robu planote. Ker je začelo deževati, pa tudi hoje je bilo za najmlajše pohodnike že dovolj, smo se tik pred Kraguljcem obrnili. Sledil je ogled skakalnega centra na Kovku, spoznali smo trenerja Mitjo ter nadobudna skakalca, ki sta nam pokazala, kako potekajo treningi na največji 35-metrski skakalnici. Dan smo zaključili s piknikom pri Taborniškem domu na Kovku. Ni manjkalo družabnih iger, sproščenega klepeta in načrtovanja novih poti.

Andreja Semenič

V Planinskem društvu Podnanos je drugi vikend v februarju že skoraj 20 let namenjen izletu v neznano. To pomeni, da udeleženci vedo samo uro odhoda in potrebno opremo, cilj pa ostane vsaj nekaj časa še neznan. Na slovenski kulturni praznik, 8. februarja, se nas je v Podnanosu zbralo kar 50 pohodnikov različnih generacij. Pridružili smo se jim tudi člani planinskega krožka, ki deluje na podružnični šoli v Podnanosu. Seveda smo zraven povabili tudi starše in ostale družinske člane.

Na avtobusu nas je vodnica Elena Kodre Nabergoj pozdravila in nam že zastavila prvo uganko. Prebrala je pesem Po jezeru bliz’ Triglava. Večina ljudi misli, da je pesem ponarodela, izkazalo pa se je, da je njen avtor znan slovenski pesnik. Rodil se je prav v vasi našega izhodišča. Nekateri so kmalu ugotovili, da je bil to Miroslav Vilhar in da je bil rojen nekje med Postojno in Logatcem. Pot z avtobusom se je tako končala v vasi Planina pri Postojni. Po uvodnih navodilih smo se odpravili po široki poti proti Planinski gori. Približno po uri hoje po širokem kolovozu s številnimi kapelicami ob poti smo prišli do cerkve Sv. Marije. Kot se za kulturni praznik spodobi, smo poslušali Prešernovo pesem Povodni mož. Vemo, da so Prešerna klicali dr. Fig, saj je bil prijazen gospod, ki je otrokom delil fige. Po obilni malici iz nahrbtnika so bile tako za posladek ravno suhe fige. Pot smo nadaljevali po travnatih gričih s pogledom na Nanos in Planinsko polje. Občudovali smo drevesa, ki so svojo obliko spremenila po žledolomu in ustvarila prave čudeže narave. Po grebenu smo se nato spustili do vasi Lohača, kjer nas je že čakal avtobus. Odpeljali smo se do kozolca in gostilne Na prepihu. Otroci so s koraki izmerili 64 m dolg jambor, ki je postavljen pred gostilno. Nato so še svoje zadnje moči izkoristili za zabavo na igralih, odrasli pa smo si privoščili skodelico kave.

Izlet v neznano je vedno zelo dobro obiskan, kar potrjuje to, da nas neznano izjemno privlači. Poleg tega pa je prav ta pohod znan po tem, da mu vedno dodamo še nekaj posebnega – zgodovinskega, naravoslovnega, znamenitega, kulturnega … Sončen in prazničen dan smo tako letos dodobra izkoristili in se prijetno utrujeni vrnili v Podnanos.

Anita Čujec

V petek, 17. 1. 2020, smo v okviru planinskega krožka izvedli nočni pohod na Kcjel. Zbrali smo se pred šolo v Podnanosu in po cesti hodili 10 minut. Najprej smo šli čez Šinje brdo na Galavno, kjer smo si ogledali jaslice. Po makadamski poti smo prišli do kapelice, kjer smo pozvonili na zvonček, popili in nadaljevali pot. Otroci smo hodili spredaj, se pogovarjali in se igrali z naglavnimi svetilkami. Približno po uri in pol hoje smo prišli na Kcjel, se vpisali v vpisno knjigo in naredili skupinsko fotografijo. Potem smo se tik pod vrhom ustavili na klopci in pojedli malico. Nato smo se odpravili v dolino in prišli v Orehovico, nato pa nazaj v Podnanos. Doma smo se še pogreli s toplim čajem in prijetno utrujeni zaspali.

Lucija Fabčič, 4. razred Podnanos

Po nekaj letih premora smo v planinskem društvu Podnanos ponovno obudili dvodnevno zimovanje in tako vikend, kljub napovedanim slabšim vremenskim razmeram, izkoristili za pobeg v zimsko idilo.

V soboto, 18. 1., in nedeljo, 19. 1. 2020, se nas je 14 planincev odpravilo na zimovanje na Vršič. Ena skupina je proti prelazu odšla že v jutranjih urah in se kljub napovedanemu sneženju odpravila na Slemenovo špico. Popoldne smo se jim pridružili še ostali in jih ujeli pri učenju uporabe plazovne žolne, ustavljanja s cepinom in drugih znanj, ki jih mora poznati vsak, ki se odpravi na zahtevnejšo zimsko turo. Zamudniki smo se odločili, da izkoristimo čas pred večerjo in se odpravimo na krajši nočni pohod. Ko smo se vrnili, smo se najprej namestili v Erjavčevi koči na Vršiču, nato nas je čakala večerja. Po krajšem druženju smo se odpravili spat. Naslednje jutro po zajtrku smo si pripravili nahrbtnike, se toplo oblekli, nadeli dereze, prijeli cepine in se odpravili proti Mali Mojstrovki. Zaradi nekaj na novo zapadlega snega smo si morali po nekaterih predelih pot še uhoditi, ampak nam to ni predstavljalo večjih težav. Vreme nam je prizaneslo in v kratkih intervalih je posijalo tudi sonce. Učinek sončnih žarkov pa je hitro splahnel zaradi neprijetnega vetra pod vrhom, ki je občutek mraza še povečal. Na tem predelu je bila površina zaradi razpihanega snega precej ledena, zato so nam dereze prišle še kako prav. Na vrhu smo imeli priložnost opazovati razgled na Prisojnik, Mangart, Jalovec in druge zasnežene vrhove. Ko smo se vsi zbrali na vrhu, da smo lahko v objektiv ujeli skupinsko sliko, smo se pazljivo odpravili v dolino. Sestop je bil precej hitrejši, saj smo prečili pot in se v dolino spustili po zasneženem melišču. Tu so bile razmere idealne in nekateri smo pobočje izkoristili za vajo ustavljanja s cepinom. Ko smo varno prišli v dolino, smo si privoščili malico, se za kratek čas pogreli v koči, se razdelili po avtomobilih in se, prijetno utrujeni, odpravili proti domu.

Gore imajo v zimskem času poseben čar, ampak zahtevajo ustrezno opremo in povečano previdnost na vsakem koraku. Po zaslugi izkušenih vodnikov smo obe zimski turi varno in uspešno izvedli, kar nas je že spodbudilo k načrtovanju naslednjega zimovanja. Idej, kje bi lahko zimovali naslednje leto, ne primanjkuje, do takrat pa imamo v planinskem društvu že načrtovanih veliko drugih akcij, na katerih bomo, v pričakovanju naslednjega zimovanja, lahko nabirali kondicijo in izkušnje v gorah.

Monika Trošt