Po nekaj letih premora smo v planinskem društvu Podnanos ponovno obudili dvodnevno zimovanje in tako vikend, kljub napovedanim slabšim vremenskim razmeram, izkoristili za pobeg v zimsko idilo.

V soboto, 18. 1., in nedeljo, 19. 1. 2020, se nas je 14 planincev odpravilo na zimovanje na Vršič. Ena skupina je proti prelazu odšla že v jutranjih urah in se kljub napovedanemu sneženju odpravila na Slemenovo špico. Popoldne smo se jim pridružili še ostali in jih ujeli pri učenju uporabe plazovne žolne, ustavljanja s cepinom in drugih znanj, ki jih mora poznati vsak, ki se odpravi na zahtevnejšo zimsko turo. Zamudniki smo se odločili, da izkoristimo čas pred večerjo in se odpravimo na krajši nočni pohod. Ko smo se vrnili, smo se najprej namestili v Erjavčevi koči na Vršiču, nato nas je čakala večerja. Po krajšem druženju smo se odpravili spat. Naslednje jutro po zajtrku smo si pripravili nahrbtnike, se toplo oblekli, nadeli dereze, prijeli cepine in se odpravili proti Mali Mojstrovki. Zaradi nekaj na novo zapadlega snega smo si morali po nekaterih predelih pot še uhoditi, ampak nam to ni predstavljalo večjih težav. Vreme nam je prizaneslo in v kratkih intervalih je posijalo tudi sonce. Učinek sončnih žarkov pa je hitro splahnel zaradi neprijetnega vetra pod vrhom, ki je občutek mraza še povečal. Na tem predelu je bila površina zaradi razpihanega snega precej ledena, zato so nam dereze prišle še kako prav. Na vrhu smo imeli priložnost opazovati razgled na Prisojnik, Mangart, Jalovec in druge zasnežene vrhove. Ko smo se vsi zbrali na vrhu, da smo lahko v objektiv ujeli skupinsko sliko, smo se pazljivo odpravili v dolino. Sestop je bil precej hitrejši, saj smo prečili pot in se v dolino spustili po zasneženem melišču. Tu so bile razmere idealne in nekateri smo pobočje izkoristili za vajo ustavljanja s cepinom. Ko smo varno prišli v dolino, smo si privoščili malico, se za kratek čas pogreli v koči, se razdelili po avtomobilih in se, prijetno utrujeni, odpravili proti domu.

Gore imajo v zimskem času poseben čar, ampak zahtevajo ustrezno opremo in povečano previdnost na vsakem koraku. Po zaslugi izkušenih vodnikov smo obe zimski turi varno in uspešno izvedli, kar nas je že spodbudilo k načrtovanju naslednjega zimovanja. Idej, kje bi lahko zimovali naslednje leto, ne primanjkuje, do takrat pa imamo v planinskem društvu že načrtovanih veliko drugih akcij, na katerih bomo, v pričakovanju naslednjega zimovanja, lahko nabirali kondicijo in izkušnje v gorah.

Monika Trošt

Zaradi slabe vremenske napovedi smo na tokratni planinski krožek povabili zdravnico in gorsko reševalko Veroniko Rupnik. V soboto, 16. 11. 2019, se nas je tako v osnovni šoli v Podnanosu zbralo kar 30 vedoželjnih učencev.

Gospa Veronika je najprej povedala, kdo so gorski reševalci, kaj počnejo in kaj potrebujejo za svoje delo. V predstavitvenem videu smo si ogledali reševalno akcijo s helikopterjem. Pokazala nam je vso opremo, ki jo potrebujejo za spust po vrvi do ponesrečenca. Učenci so se preizkusili v oživljanju ter v obvezovanju ran. Najbolj pogumni so si nadeli čelado s slušalkami in težak nahrbtnik z vso medicinsko opremo. Najmlajši so spoznali, starejši pa le obnovili oživljanje z defibrilatorjem.

S pripovedovanjem izkušenj in s predstavitvijo vse potrebne opreme nam je gospa Veronika prav gotovo popestrila sobotno dopoldne. Učenci so jo z zanimanjem poslušali in si zapomnili vsaj glavne elemente prve pomoči. Seveda upamo, da bi bilo nesreč čim manj, prav pa je, da znamo v primeru le-te ustrezno ukrepati in priskočiti na pomoč.

Anita Čujec

Za Planinsko društvo Podnanos je prav gotovo ena izmed pomembnejših akcij organizacija planinskega tabora. Da pa otroci med letom ne bi pozabili, kako lepo nam je v hribih, si v društvu že vrsto let prizadevamo za obuditev planinskega krožka. Letos nam je v sodelovanju z Osnovno šolo Draga Bajca Vipava, podružnica Podnanos to tudi uspelo.

Na vremensko nestabilno soboto, 19. oktobra, se je v Podnanosu pred šolo zbralo kar 40 mladih podnanoških planincev in planink ter njihovih staršev. Skupaj smo se odpeljali do Vipave. Po uvodnem pozdravu mentorice Anite Čujec in predsednika Planinskega društva Podnanos Boštjana Nabergoja smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina se je najprej preizkusila v plezanju na umetni steni, druga skupina pa se je povzpela do Starega gradu nad Vipavo. Po malici sta se skupini zamenjali.

Nekateri otroci so se prvič preizkusili v plezanju, drugim so se leta treniranja že dobro poznala. Prav vse pa je bilo užitek gledati, kako trmasto vztrajajo pri premagovanju ovir in preprijemanju oprimkov. Tudi Stari grad so si nekateri ogledali prvič. Z radovednostjo in pričakovanjem, da bodo mogoče odkrili sledove vitezov iz tistega časa, so se podali okrog zidov in ruševin.

Velika zahvala gre planinskemu društvu Vipava, ki nam je prijazno odstopilo prostore in nam tako omogočilo plezanje, vsem vodnikom PD Podnanos ter staršem, ki so otroke pripeljali ter njim in sebi popestrili sobotno dopoldne.

Z veseljem gledamo naprej, kako se planinstvo med mladimi šolarji v Podnanosu ponovno razvija.

Anita Čujec

Včeraj smo se 22. leto zapored v spomin na Fabjana Furlana zbrali pri koči Agrarne skupnosti na Nanosu. Nekateri kot organizatorji z avtomobili, drugi pa tako kot je treba – v vrstah tekačev. Teh je bilo letos 91, od tega 15 v otroških kategorijah. En tekmovalec je zaradi težave z mišico odstopil. Letos je proga, kjer tekmovalci premagajo 700 višinskih metrov na dolžini 5,7 km po več letih dobila novega zmagovalca. Stanko Janžekovič (AD Železniki), je dosegel čas 31 minut in 35 sekund. V ženski absolutni konkurenci je bila najhitrejša Klementina Lemut (ŠD Nanos Podnanos) s časom 35 minut in 22 sekund.

REZULTATI

Gorski tek na Nanos 2019 (PDF)

Gorski tek na Nanos 2018 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2017 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2016 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2015 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2014 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2013 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2012 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2011 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2010 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2009 (PDF)

V nedeljo, na prvi septembrski dan, se je 7 planincev iz Podnanosa podalo proti Kamniški Bistrici. Pravzaprav sta bila iz Podnanosa samo dva udeleženca, ostali pa iz bližnje in daljne okolice. Pot do Kokrskega sedla ni za tiste, ki potrebujejo ogrevanje za začetek, kar takoj gre v hrib in strmina ne popusti do koče. Zato smo pri Cojzovi koči malo odpočili noge. Kdor je želel je bil deležen prave fizioterapevtske obravnave. Pot nas je naprej vodila po nezahtevni poti čez Streho na vrh Grintovca. Razgledali smo se po okoliških hribih in malo pomalicali. Kljub temu, da je Arso napovedal plitke kopaste oblake in prve kaplje šele v popoldanskih urah, nam pogled na temne oblake ni dal miru. Kaj hitro smo se opremili (čelada, pas) in se podali na zanimivo prečenje do Mlinarskega sedla. Takoj, ko pot zavije iz vrha postane svet izpostavljen in čisto gorski. Potrebna je pazljivost, sicer pa je pot dobro zavarovana in lepa, uživaška. Iz Mlinarskega sedla nas je pot vodila proti bivaku, ki je posvečen Pavlu Kemperlu, kamniškemu alpinistu. Svet škrapelj, brezen in ostrih skal je čudovit in kar kliče k postanku. Blisk in grmenje iz sosednje Skute in Štruce pa sta nam pohitrila korak. Še mimo Malih Vratc in že smo bili spet pri koči, kjer smo si privoščili daljši postanek. Sledila je še pot do kombija. Ujela nas je sicer prijazna ploha, mokri smo bili pa vseeno. Analiza pohoda pod Zvezdo v domačem kraju je pokazala, da smo naredili 33.846 korakov. Soglasno smo sklenili, da je kombi super stvar, poleg prijetne vožnje (hvala, Sandi) odlično vpliva tudi na razpoloženje saj dobre volje ni manjkalo. Ostanejo še načrti za naprej, vabi nas Škrlatica in obljubljena kava pri Andreju, tam nekje v centru Logatca.

Andreja

Že dobrih 20 let PD Podnanos v sredini avgusta organizira sedaj že tradicionalni izlet v tujino. Letos smo se v soboto 17. in nedeljo 18. avgusta odpeljali na Hrvaško, natančneje v osrčje prostranih gozdov Gorskega Kotarja, v naravni rezervat Bele in Samarske stene, v nedeljo pa še v narodni park Severni Velebit.
V soboto zjutraj se nas je 23 pohodnikov z avtobusom odpeljalo mimo Mrkopalja na izhodišče, kjer smo sredi temnih gozdov imeli pravi gozdarski zajtrk iz avtobusa. Razdelili smo se v dve skupini, ena skupina se je povzpela na vrh Samarskih sten, druga pa je odkrivala lepote krožne poti po južni skupini Samarskih sten. V naravnem rezervatu se je narava v pravem smislu besede poigrala, ustvarjajoč neverjetne in fantastične oblike skal, ki v mnogo čemu prekašajo dela človeških rok. Na številnih mestih v Samarskih stenah štrlijo ostre in navpične oblike, včasih po 50 in več metrov v višino. Zgodaj popoldne smo se zopet srečali pri avtobusu in sledila pa je vožnja proti Severnemu Velebitu, in planinski koči Mrkvište, kjer nas je čakala večerja in nočitev. Tik preden smo se pripeljali do koče pa nam je čez cesto skočil čisto pravi medved. V koči so nam odlično večerjo pripravili planinci iz HPD Senj-Zavižan. V nedeljo je sledila krajša vožnja do Planinske koče Alan, kjer smo se na 16 kilometru priključili znameniti Primužičevi stezi, ki nas je vodila vse do planinske koče na Zavižanu v osrčju  Severnega Velebita. Vsi pohodniki smo bili navdušeni nad stezo, ki je po vsej dolžini umetno zgrajena, in nadelana s kamenjem v širini 1,2m, ob poti pa so nas spremljali čudoviti razgledi na Kvarnerske otoke. Popoldne smo prišli do avtobusa, kjer je sledilo kosilo, tudi letos ni šlo brez tradicionalnega ješprenja. Po kosilu je sledila pot domov. Po spustu v dolino in vesti, da smo uspešno izpeljali še en izlet z dvema turama, je sledil še postanek v kampu Bunice, kjer smo si privoščili še kratko kopanje v morju, ki je dodalo pravo piko na i uspešnemu vikendu.
Domov smo se vrnili v večernih urah, veseli, da smo spoznali marsikomu še nepoznane kraje na Hrvaškem.

Na koncu bi se v imenu društva zahvalil, vsem udeležencem, predvsem za potrpežljivost in pa tudi za pomoč pri organizaciji, rad bi se zahvalil tudi predsedniku MDO Posočja in PD Križna gora, Dušanu, ki nas je povezal s planinci iz Senja, ki so nam v soboto pripravili odličen večer. Hvala vsem.

Miha Božič

Letos je v Robanovem Kotu potekal že 35. vzgojno – izobraževalni planinski tabor za osnovnošolsko mladino. Od 27. julija do 3. avgusta smo skupaj s 50 otroki preživeli še en čudovit teden v objemu gora. V soboto je bila na sporedu priprava tabornega prostora, postavitev dodatnih šotorov in pozneje nastanitev. Isti dan smo z mlajšimi udeleženci izvedli že krajši pohod do Robanove planine. V nedeljo smo dan preživeli v šotoru, kjer smo se igrali tombolo in organizirali tekmovanje v družabnih igrah. V ponedeljek je sledil krajši pohod in zatem še ogled razstave o Potočki Zijavki v Solčavi. Naslednje tri dni so vse skupine uspešno izvedle tri pohode. Prva, najstarejša skupina je dosegla vrh Raduhe, Osjtrice in Kamniškega sedla, druga skupina se je podala na Ledinski vrh, Strelovec in Raduho, tretja skupina na Okrešelj, Raduho in do Koče na Klemenči jami, najmlajša skupina pa do Potočke Zijavke, do Koče na Klemenči jami, na Okrešelj, in si ob tem ogledala še pravljično deželo v Logarski dolini. Popoldneve smo si popestrili s kopanjem v reki Savinji, športnimi in družabnimi igrami, risanjem v planinske dnevnike, izdelovanjem razglednic, pisanjem medalj in s planinsko šolo, četrtkov večer pa smo si ogledali film pod zvezdami, manjkal pa ni niti tradicionalni krst novih članov. V petek je sledil prosti dan, ki smo ga izkoristili za orientacijski tek in pripravo na zadnji večer letošnjega tabora. Po sobotnem pospravljanju tabornega prostora smo se rahlo sklonjenih glav, a veseli, da smo tabor uspešno izpeljali, odpravili proti domu. Na vprašanje ali bodo drugo leto še prišli na tabor, so prav vsi otroci jasno in glasno odgovorili ja.

Zahvala za uspešno izveden tabor gre vsem vodnikom, ki so strokovno vodili otroke po hribih in uspešno brez poškodb pripeljali otroke v dolino, kuharjem, ki so poskrbeli, da so bili naši želodčki vedno polni, mladini za animiranje otrok in vsem ostalim, ki so tako ali drugače pripomogli k izvedbi tabora. Hvala tudi vsem sponzorjem, ki so s svojo podporo prav tako omogočili, da je bilo naše taborjenje uspešno in dokazali, da se radi odzovejo na naše prošnje.

Oglejte si GALERIJO.

V nedeljo, 9.6.2019 smo v PD Podnanos organizirali vzpon po novi zelo zahtevni planinski poti na na Gradiško turo imenovani Otmarjeva pot.

Vročega in tehnično zahtevnega podviga se je udeležilo kar 16 planincev – feratarjev, pretežno srednje generacije z močno vodniško zasebo.

Pohod sta vodila Marko Nabergoj in Marko Fabčič, ki sta bila prva pobudnika in aktivista za izgradnjo te atraktivne poti na Nanos in ji v širšem prostoru ni enake.

Dolžina same Otmarjeve poti znaša približno 450 metrov, višinska razlika med vstopom in izstopom iz nje pa 240 metrov. Vanjo je nameščenih okrog 420 metrov jeklenice, 220 vrvnih klinov za pritrditev jeklenice, 110 stopnih klinov, 30 klinov za pragove in 70 kilogramov rebrastega železa za utrjevanje poti.

VG V kraljestvu sokola selca

Otmarjeva pot – kako, kdaj in zakaj?

Vipavski glas letnik XXXIV
številka 128 – julij 2019, str. 9.
Avtor: Marko Nabergoj