Če je 26. januarja burja na Nanosu oslabela, pa je na jubilejnem 30. državnem tekmovanju Mladina in gore v Podnanosu zavel idrijski veter, pravzaprav kar vihar znanja, saj so ekipe Planinskega društva Idrija pometle s konkurenco. Osnovnošolski državni prvaki so postali Prfarski štruklevci iz Spodnje Idrije pred drugouvrščenimi Košutarskimi gaunarji iz Tržiča in Litijskimi orli na tretjem mestu, srednješolska odličja so si razdelili Idrijci: Dva strašna majstra, Beli ženi in Gorske zjale.

Včeraj smo se 21. leto zapored v spomin na Fabjana Furlana zbrali pri koči Agrarne skupnosti na Nanosu. Nekateri kot organizatorji z avtomobili, drugi pa tako kot je treba – v vrstah tekačev. Teh je bilo letos 78, od tega 7 v otroških kategorijah. Letos je 700 višinskih metrov na dolžini 5,7 km kot že več let najhitreje pretekel Simon Alič (ŠD Nanos Podnanos) v 30 minutah in 54 sekundah. Od žensk pa je bila najhitrejša Drašler Varineja (40 minut in 43 sekund).

REZULTATI

Gorski tek na Nanos 2018 (PDF)

Gorski tek na Nanos 2017 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2016 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2015 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2014 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2013 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2012 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2011 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2010 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2009 (PDF)

V zadnjih dneh julija in v prvem tednu avgusta je pod smučiščem Viševnik na Pokljuki potekal že 34. planinski tabor PD Podnanos. Želja po odkrivanju skritih kotičkov Julijskih Alp nas je po 25 letih zopet pripeljala na Pokljuko. Vendar, v zadnjih letih je država z različnimi birokratskimi zadevami, dodobra zaostrila pogoje za izvajanje taborjenja širom Slovenije in zato je bila pot do tabornega prostora na Pokljuki, vse prej kot lahka.

Letošnjega taborjenja se je udeležilo 45 otrok in približno 30 odraslih, kar je za majhno društvo zelo velika številka. Priprave na taborjenje so se začele že kmalu po novem letu in trajale vse do konca julija. Pridobiti je bilo potrebno ogromno različnih soglasij in potrdil, ki so dovoljevale izvedbo taborjenja, ampak če je želja velika, se da vedno premagati vsako še tako veliko oviro. Vremenarji so končno napovedali lepo vreme in obetal se je še en zanimiv tabor.

Veliko število udeležencev ni predstavljalo problema utečeni ekipi kuharjev, ki so cel teden skrbeli, da nismo bili lačni, in da smo lahko z lahkoto premagovali vse vzpone. Vodniki in animatorji so mlajše udeležence razdelili v štiri starostne skupine, ki so opravile vsaka po štiri ture, prilagojene po fizični sposobnosti. Najstarejša skupina je osvajala najvišje vršace. Viševnik, Lipanski vrh, Debelo peč, Tosc, Jezerski Stog, in se odpravila na dvodnevni pohod čez Bohinjske planine. Nekoliko mlajši so se povzpeli na Veliki draški vrh, Debelo peč in Viševnik. Najmlajše dve skupini sta obiskali vse pokljuške planine, Konjščico, Uskovnico, Zajamniki in Planino Zajavornik. Prav vsi udeleženci taborjenja pa so se povzpeli na 2050m visok Viševnik, kar je bilo posebej za najmlajše izjemno dober uspeh. Na vrhu so seveda opravili tudi krst vseh tistih, ki so se prvič povzpeli čez mejo 2000m.

Popoldanske aktivnosti so bile zelo različne, najmlajši so se spoznavali s teorijo planinstva, organizirane so bile različne športne in vodne igre, turnir v odbojki. V večernih urah je potekalo druženje ob tabornem ognju, kjer se je veliko pelo in igralo, zadnji dan pa je vsaka skupina posebej predstavila s skečem. V sredini tedna je potekal krst novih udeležencev, in čisto pravi kino pod zvezdami. V prostih dneh je bil izveden orientacijski pohod, v petek pa smo se z avtobusom odpeljali na kopanje v Bohinjsko jezero. Teden je prišel okoli, in v soboto zjutraj je bilo potrebno začeti s pospravljanjem šotorov ter vse ostale opreme.

V zadnjih letih je planinski tabor postal glavna društvena akcija, tako je bilo tudi letos. Veliko članov je prostovoljno priskočilo na pomoč pri izvedbi, zato bi se jim vsem zahvalil za vso pomoč pri izvedbi in izpeljavi, kajti brez dobre in utečene ekipe, bi bilo vse skupaj zelo težko izpeljati. Hvala vsem otrokom, ki so bili cel teden pridni in brez jamranja in kakršnih koli težav osvojili vse načrtovane vrhove. V prvi vrsti pa gre zahvala vsem staršem, ki vsako leto prijavijo otroke na tabor. Vsi organizatorji se potrudimo, da teden čim bolj aktivno preživijo, brez računalnika in pametnega telefona je svet veliko lepši.

In tako smo na koncu zopet prišli na nov začetek, kam naslednje leto? Želje so, volja tudi. Se vidimo prihodnje leto.

Vodja tabora Miha Božič

Ob Dnevu državnosti, 25.6.2018, smo se spomnili tudi na Janka Premrla Vojka, sovaščana, domoljuba in narodnega heroja. Svoje težnje in videnje samostojne Slovenije in slovenstva je udejanjal že pred in med 2. sv. vojno ter za to pred 75 leti dal svoje življenje. Njegovo delovanje, dosežke in smrt smo počastili s popoldanskim spominskim pohodom na dva kraja, ki sta zaznamovana z njegovimi dejanji.

Kljub slabi vremenski napovedi smo se v manjši zasedbi z avtomobili odpravili proti Colu in nadaljevali v smeri Črnega vrha. Parkirali smo na prostornem razširjenem ovinku, od koder je okrog 20 minut vzpona do italijanske kaverne s konca 1. svetovne vojne. Na tem mestu je 6.2.1942 Vojko izpeljal svojo prvo akcijo in razorožil italijansko enoto. Kaverna je zelo zanimiva za vse tiste, ki jih zanimajo tehnične in infrastrukturne rešitve takratnega časa. Vstopili smo na enem koncu in se sprehodili po hodnikih in sobicah do izhoda, ki leži nekaj 10m stran.

Pot smo nadaljevali v isti smeri in se povzpeli na Veliko peč, ki nudi čudovit razgled na Črni vrh z okolico, ob lepem vremenu pa imamo pred seboj tudi Julijske Alpe.

Le nekaj kilometrov od Črnega vrha proti Godoviču leži vas Predgriže, za njo pa se levo odcepi gozdna pot, ki vodi k Vojkovemu taboru. Tu smo parkirali in peš nadaljevali po lepo vzdrževani gozdni cesti proti Brinovemu griču, deloma pa tudi po vlakah in stezi  in po kakšni uri prispeli do Vojkovega tabora. Nekdanji tabor (koča) je nakazan s kovinsko konstrukcijo in maketo ter spominskim obeležjem.

Sledila je spominska slovesnost: Jankov nečak, Davorin Premrl, je na obeležje položil venec Planinskega društva Podnanos, Boštjan Nabergoj pa je udeležencem pohoda na kratko spregovoril o Vojku, njegovem delovanju, težnjah in pomenu njegovih dejanj za sedanji čas in samostojno državo Slovenijo. Glavna nit govora in celotnega pohoda je bilo združevanje, ki ga v današnjih časih delitve in ideoloških razhajanj gotovo primanjkuje. Slovesnost je z deklamacijo pesmi sovaščanke Alenke Skupek sklenila Elena Kodre Nabergoj.

Po krajšem druženju in kozarčku smo pot nadaljevali proti avtomobilom. Nekateri v pogovoru, drugi v svojih mislih in občutjih, vsi pa s spoštovanjem do tistih, ki so za naš jezik, vrednote in blaginjo darovali največ.

Rok Premrl

GALERIJA:

“Prinašam prijateljski pozdrav pobratenemu društvu PD Zlatni liljan Sarajevo od PD Podnanos iz Slovenije! Posebno mladim planincem! V Sloveniji imamo Alpe, vi imate Prenj – Bosanske Alpe. Mi imamo Triglav, vi Maglić. Slovenci smo planinski narod, toda kar danes vidim tukaj na Čavljaku, mi dokazuje, ste planinski narod tudi vi!

Pri nas težko zbereš toliko mladih planincev skupaj. Vsa čast! 14 šol, preko 400 udeležencev – v Sloveniji bi se morali učiti od vas! Čestitam vsem, zelo sem navdušen! Za darilo vam prinašam uporabno knjigo – priročnik Nevarno proti vrhovom alpinista Janija Bele. Je nova – še topla. Govori o nevarnostih s katerimi se srečamo v gorah. Neumnež se uči na svojih napakah, pametni na tujih. Veliko se lahko naučimo s knjig, a najbolj odprta knjiga je narava. Da bi jo znali bolje brati potrebujemo čim več izkušenj. Otroci imejte radi gore, one vam lahko mnogo dajo! Želim vam veliko lepih dogodkov v planinskem raju brez nezgod!”

To je nekaj raztresenih besed, ki sem jih v polomljeni bosanščini izrekel pred več sto glavo množico mladih planincev na Crepovem nad Sarajevom. Rekli so, da so me dobro razumeli… ker se čuti, da imam rad hribe in da smo prijatelji… Ta pripomba me je opogumila.

Vesel sem druženja z Bosanskimi planinci in spremljam njihovo zagnanost in vizijo kako postaviti organizirano planinstvo na višji – evropski nivo. Trudijo se izboljšati infrastrukturo: poti, koče, ferate, tematske vezne poti – via Dinarica ipd.

PD Zlatni liljan je eno izmed številnih društev v Sarajevu in edino, ki intenzivno dela na izobraževanju otrok in mladine. Celo leto izvajajo pouk po 14 osnovnih šolah in na določena obdobja izvedejo skupinski pohod. Tokrat so šli na izlet kar z 12 avtobusi. Vendar pohod ni bil klasično množičen. Niti eden tistih, ko izkušen vodnik z dobrim tempom hodi pred več stoglavo skupino, zadaj pa je še eden, ki pobira smeti in ranjence. Pohodniki so bili razdeljeni na manjše skupine, ki so jih obvladovali vodniki. Na poti  so obravnavali tudi razne teme iz planinske šole. Ni manjkalo niti igre niti veselega druženja.

Na koncu je sledila še skupinska, pravzaprav množična fotografija s številnimi zastavami društva, sponzorjev, države… in ne vem od kje so potegnili tudi našo zastavo Planinskega društva Podnanos. Vznesenost in planinsko tovarištvo je bilo med nami.

Marko Nabergoj

GALERIJA:

V nedeljo, 22.4. 2018 se nas je okrog 40 planincev podalo na družinski pohod po Graničarski poti, ki poteka po mejni črti ob državni meji od Velikega Dola do Gorjanskega. Pot so obnovili člani društva Komenski Kras 91. Gre za zgodovinsko pot, ki ponuja veliko opomnikov na čase, ko so v karavlah prebivali graničarji. Na poti smo si tako ogledali karavle, vhod v jamo Vodenico, uživali pa smo tudi v razgledih na pomladno prebujajoči Kras in nabirali šparglje. V Gorjanskem smo si ogledali še Štrekljevo domačijo in pokopališče iz 1. svetovne vojne, ki je največje pokopališče avstro-ogrske vojske na območju Soške fronte.

“Vsaka skala, vsako drevo, vsak grm, vsaka cesta, vsaka ima svojo povest. Pojdi čez Kras na tiho gmajno med molčeče bore in poslušaj.
Ali razumeš? Pojdi in poslušaj! In skala ti pove svojo povest, povest o življenju. Kaj zato, če je bilo življenje bridko in samotno; bilo je.”

(Srečko Kosovel)

Družinski pohod po Graničarski poti

V nedeljo, 8.  aprila 2018 se je 55 planincev, na lep sončen, odpravilo na vsebinsko bogat raziskovalni izlet. Z Narina smo se povzpeli na nekdanji »silni tabor«. Šilentabor  (735m)je bil kot ena najbolj izpostavljenih strateških točk na širšem območju Postojnskih vrat poseljen že v prazgodovini, ter tudi za časa Rimljanov in v pozni antiki, o čemer pričajo tudi ostanki cerkve pod današnjo cerkvijo Sv. Martina. Po nekaterih domnevah naj bi tu stal celo antični Stridon, rojstno mesto sv. Hieronima, enega največjih cerkvenih učiteljev. Šilentabor nad Zagorjem je v času turških vpadov postal eden največjih utrjenih kompleksov na Slovenskem. Domačini so začeli že v drugi polovici 17. stoletja zidovje uporabljati za žganje apna, dokončno pa naj bi utrdbo razdejali Francozi.

Pot nas je deloma po Krpanovi poti po razgibani kraški pokrajini privedla na naš drugi vrh. Primož nad Pivko (718 m) je bil kot pomembna strateška točka utrjen že v železni dobi. V 30-tih letih 20. stoletja so Italijani na vrhu Primoža zgradili veliko podzemno utrdbo, ki je bila ena najbolj utrjenih točk v vzhodnem delu Alpskega zidu. Utrdba na Primožu ima skupaj 471m podzemnih rovov, ki so vkopani v živo skalo ter zglajeni z betonom. Sledil je spust do Parka vojaške zgodovine Pivka, ki je nov in hitro razvijajoč se muzejski turistični center. S pestrostjo eksponatov in bogastvom zbirk prinaša obiskovalcem edinstven vpogled tako v nacionalno, kot v svetovno zgodovino. Te dni so postavili simulator letenja z vojaškim letalom, ki smo ga tudi preizkusili. Po ogledu je sladila napitnica ob »obletnici 800«. Po poti domov je bilo na avtobusu veselo in tekmovalno vzdušje – nagradni kviz, na temo videnega, je razvnel tako »mlado in staro«. Hvala za tako lep odziv.

Oglejte si GALERIJO SLIK.