Grintovec

V nedeljo, na prvi septembrski dan, se je 7 planincev iz Podnanosa podalo proti Kamniški Bistrici. Pravzaprav sta bila iz Podnanosa samo dva udeleženca, ostali pa iz bližnje in daljne okolice. Pot do Kokrskega sedla ni za tiste, ki potrebujejo ogrevanje za začetek, kar takoj gre v hrib in strmina ne popusti do koče. Zato smo pri Cojzovi koči malo odpočili noge. Kdor je želel je bil deležen prave fizioterapevtske obravnave. Pot nas je naprej vodila po nezahtevni poti čez Streho na vrh Grintovca. Razgledali smo se po okoliških hribih in malo pomalicali. Kljub temu, da je Arso napovedal plitke kopaste oblake in prve kaplje šele v popoldanskih urah, nam pogled na temne oblake ni dal miru. Kaj hitro smo se opremili (čelada, pas) in se podali na zanimivo prečenje do Mlinarskega sedla. Takoj, ko pot zavije iz vrha postane svet izpostavljen in čisto gorski. Potrebna je pazljivost, sicer pa je pot dobro zavarovana in lepa, uživaška. Iz Mlinarskega sedla nas je pot vodila proti bivaku, ki je posvečen Pavlu Kemperlu, kamniškemu alpinistu. Svet škrapelj, brezen in ostrih skal je čudovit in kar kliče k postanku. Blisk in grmenje iz sosednje Skute in Štruce pa sta nam pohitrila korak. Še mimo Malih Vratc in že smo bili spet pri koči, kjer smo si privoščili daljši postanek. Sledila je še pot do kombija. Ujela nas je sicer prijazna ploha, mokri smo bili pa vseeno. Analiza pohoda pod Zvezdo v domačem kraju je pokazala, da smo naredili 33.846 korakov. Soglasno smo sklenili, da je kombi super stvar, poleg prijetne vožnje (hvala, Sandi) odlično vpliva tudi na razpoloženje saj dobre volje ni manjkalo. Ostanejo še načrti za naprej, vabi nas Škrlatica in obljubljena kava pri Andreju, tam nekje v centru Logatca.

Andreja

 

Planinci iz Podnanosa odkrivali prostranstva Gorskega Kotarja in lepote Severnega Velebita

Že dobrih 20 let PD Podnanos v sredini avgusta organizira sedaj že tradicionalni izlet v tujino. Letos smo se v soboto 17. in nedeljo 18. avgusta odpeljali na Hrvaško, natančneje v osrčje prostranih gozdov Gorskega Kotarja, v naravni rezervat Bele in Samarske stene, v nedeljo pa še v narodni park Severni Velebit.
V soboto zjutraj se nas je 23 pohodnikov z avtobusom odpeljalo mimo Mrkopalja na izhodišče, kjer smo sredi temnih gozdov imeli pravi gozdarski zajtrk iz avtobusa. Razdelili smo se v dve skupini, ena skupina se je povzpela na vrh Samarskih sten, druga pa je odkrivala lepote krožne poti po južni skupini Samarskih sten. V naravnem rezervatu se je narava v pravem smislu besede poigrala, ustvarjajoč neverjetne in fantastične oblike skal, ki v mnogo čemu prekašajo dela človeških rok. Na številnih mestih v Samarskih stenah štrlijo ostre in navpične oblike, včasih po 50 in več metrov v višino. Zgodaj popoldne smo se zopet srečali pri avtobusu in sledila pa je vožnja proti Severnemu Velebitu, in planinski koči Mrkvište, kjer nas je čakala večerja in nočitev. Tik preden smo se pripeljali do koče pa nam je čez cesto skočil čisto pravi medved. V koči so nam odlično večerjo pripravili planinci iz HPD Senj-Zavižan. V nedeljo je sledila krajša vožnja do Planinske koče Alan, kjer smo se na 16 kilometru priključili znameniti Primužičevi stezi, ki nas je vodila vse do planinske koče na Zavižanu v osrčju  Severnega Velebita. Vsi pohodniki smo bili navdušeni nad stezo, ki je po vsej dolžini umetno zgrajena, in nadelana s kamenjem v širini 1,2m, ob poti pa so nas spremljali čudoviti razgledi na Kvarnerske otoke. Popoldne smo prišli do avtobusa, kjer je sledilo kosilo, tudi letos ni šlo brez tradicionalnega ješprenja. Po kosilu je sledila pot domov. Po spustu v dolino in vesti, da smo uspešno izpeljali še en izlet z dvema turama, je sledil še postanek v kampu Bunice, kjer smo si privoščili še kratko kopanje v morju, ki je dodalo pravo piko na i uspešnemu vikendu.
Domov smo se vrnili v večernih urah, veseli, da smo spoznali marsikomu še nepoznane kraje na Hrvaškem.

Na koncu bi se v imenu društva zahvalil, vsem udeležencem, predvsem za potrpežljivost in pa tudi za pomoč pri organizaciji, rad bi se zahvalil tudi predsedniku MDO Posočja in PD Križna gora, Dušanu, ki nas je povezal s planinci iz Senja, ki so nam v soboto pripravili odličen večer. Hvala vsem.

Miha Božič


Planinski tabor Robanov kot 2019

Letos je v Robanovem Kotu potekal že 35. vzgojno – izobraževalni planinski tabor za osnovnošolsko mladino. Od 27. julija do 3. avgusta smo skupaj s 50 otroki preživeli še en čudovit teden v objemu gora. V soboto je bila na sporedu priprava tabornega prostora, postavitev dodatnih šotorov in pozneje nastanitev. Isti dan smo z mlajšimi udeleženci izvedli že krajši pohod do Robanove planine. V nedeljo smo dan preživeli v šotoru, kjer smo se igrali tombolo in organizirali tekmovanje v družabnih igrah. V ponedeljek je sledil krajši pohod in zatem še ogled razstave o Potočki Zijavki v Solčavi. Naslednje tri dni so vse skupine uspešno izvedle tri pohode. Prva, najstarejša skupina je dosegla vrh Raduhe, Osjtrice in Kamniškega sedla, druga skupina se je podala na Ledinski vrh, Strelovec in Raduho, tretja skupina na Okrešelj, Raduho in do Koče na Klemenči jami, najmlajša skupina pa do Potočke Zijavke, do Koče na Klemenči jami, na Okrešelj, in si ob tem ogledala še pravljično deželo v Logarski dolini. Popoldneve smo si popestrili s kopanjem v reki Savinji, športnimi in družabnimi igrami, risanjem v planinske dnevnike, izdelovanjem razglednic, pisanjem medalj in s planinsko šolo, četrtkov večer pa smo si ogledali film pod zvezdami, manjkal pa ni niti tradicionalni krst novih članov. V petek je sledil prosti dan, ki smo ga izkoristili za orientacijski tek in pripravo na zadnji večer letošnjega tabora. Po sobotnem pospravljanju tabornega prostora smo se rahlo sklonjenih glav, a veseli, da smo tabor uspešno izpeljali, odpravili proti domu. Na vprašanje ali bodo drugo leto še prišli na tabor, so prav vsi otroci jasno in glasno odgovorili ja.

Zahvala za uspešno izveden tabor gre vsem vodnikom, ki so strokovno vodili otroke po hribih in uspešno brez poškodb pripeljali otroke v dolino, kuharjem, ki so poskrbeli, da so bili naši želodčki vedno polni, mladini za animiranje otrok in vsem ostalim, ki so tako ali drugače pripomogli k izvedbi tabora. Hvala tudi vsem sponzorjem, ki so s svojo podporo prav tako omogočili, da je bilo naše taborjenje uspešno in dokazali, da se radi odzovejo na naše prošnje.


Oglejte si GALERIJO.

PD Podnanos po Otmarjevi poti

V nedeljo, 9.6.2019 smo v PD Podnanos organizirali vzpon po novi zelo zahtevni planinski poti na na Gradiško turo imenovani Otmarjeva pot.

Vročega in tehnično zahtevnega podviga se je udeležilo kar 16 planincev – feratarjev, pretežno srednje generacije z močno vodniško zasebo.

Pohod sta vodila Marko Nabergoj in Marko Fabčič, ki sta bila prva pobudnika in aktivista za izgradnjo te atraktivne poti na Nanos in ji v širšem prostoru ni enake.

Dolžina same Otmarjeve poti znaša približno 450 metrov, višinska razlika med vstopom in izstopom iz nje pa 240 metrov. Vanjo je nameščenih okrog 420 metrov jeklenice, 220 vrvnih klinov za pritrditev jeklenice, 110 stopnih klinov, 30 klinov za pragove in 70 kilogramov rebrastega železa za utrjevanje poti.

Nova facebook stran PD Podnanos

Odslej nas lahko spremljate tudi na facebooku: Klik.

35. planinski tabor Robanov kot 2019

27.7. – 3.8. 2019

PD Podnanos in mladinski odsek PD Podnanos vas vabita na že 35. planinski tabor, ki bo tokrat potekal od 27.7. do 3.8.2019 v Robanovem Kotu. Tabor je namenjen osnovnošolskim otrokom od 2. razreda dalje. Odkrivali bomo gorske lepote Kamniško – Savinjskih Alp, uživali v svežem zraku in neokrnjeni naravi, se hladili v mrzlih potočkih, se družili ob tabornem ognju, se učili o  gorništvu in gibanju v gorah, spali v šotorih, se zabavali z različnimi družabnimi igrami ter še mnogo drugega. Če te vsaj kaj od naštetega zanima, ne oklevaj s prijavo, saj jih sprejemamo le do 21.6. 2019!
Prijaviš se lahko kar na spletni strani ali pošlješ prijavo na elektronski naslov: info@pd-podnanos.si, kjer napišeš vse potrebne podatke, ali po pošti, na naslov: PD Podnanos, Podnanos 71, 5272 Podnanos, s pripisom: Tabor Robanov Kot.

Srečanje mladih planincev v Vipavi

V soboto, 18. maja, je v Vipavi potekalo srečanje mladih planincev MDO PD
Primorske. Udeležilo se ga je tudi naše društvo – na pot se je odpravilo 7 otrok z
dvema mentorjema. Zjutraj smo se zbrali na Gradišču v Kampu Tura. Skupaj s planinci
iz Sežane in Vipave smo počakali na cel avtobus vrtčevskih in osnovnošolskih otrok iz
Pirana. Nato smo se odpravili na Plaz. Jutranje pršenje nas ni ustavilo in spravilo v
slabo voljo. Že kmalu po poti so nas pozdravile prve cvetlice, ki jih v dolini ne vidimo.
Z veselim in sproščenim druženjem smo privabili celo nekaj sončnih žarkov. Po malici
nas je pot vodila še na Škavnico. Odprl se nam je razgled in pravi čas je bil za
skupinsko fotografiranje. Nato pa se je hitro pooblačilo in morali smo se odpraviti
nazaj proti izhodišču. Lahko rečemo, da je dež počakal do minute točno, saj se je ulilo
takoj po prihodu na cilj. Otroci iz malce bolj oddaljenih krajev so zagotovo uživali pri
spoznavanju novih pokrajin, vendar pa so se tudi naši otroci domov vrnili zadovoljni.
Kdo ve, kam se odpravimo drugo leto?

Anita Čujec


Preko meja na Ultra-Trailu Vipavska dolina

Aleš Bratož, član planinskega društva Podnanos, se je odločil, da si zada ogromen izziv. Udeležil se je teka na 100 km na Ultra trailu Vipavska dolina, ki je potekal od 10.5. do 12.5. Tekel je predvsem zase, pa tudi za naše društvo in nam s tem pokazal, kakšno moč imata človeška volja in ljubezen do narave. Njegovo osebno poročilo in vtis si lahko spodaj preberete kar sami.

MOJ IZZIV – UTVV 100km

In sem ga dočakal. Start preizkušnje, ki sem si jo izbral za moj športni cilj, ko sem se pred dobrim letom odločil, da korenito spremenim način življenja. Kot cilj sem si postavil, da 105 kilometrsko progo prehodim v štiriindvajsetih urah in pri tem čim bolj uživam. V petek, ko se v avtu vozim na start preizkušnje v Ajdovščino, se mi v glavi vrti samo ena misel: Kakšno srečo imam, da mi je dano preizkusiti meje moje vzdržljivosti.

V startni coni si vzamem slabo uro osame za umiritev, v mislih še enkrat preletim celo progo in zadnjič pomislim na cilj. Odločil sem se, da med tekmo mislim samo na naslednjo okrepčevalnico, na naslednji klanec, če bo treba – samo na naslednje tri korake. Ogrejem se, preverim opremo, svetilko, in že sledi odštevanje. Iz rimskega obzidja se zapodimo mimo navijačev, ki so čakali pred obzidjem, še zadnjič pozdravim moje najbližje, ki so me prišli podpret in že tečem proti Palam v zagnanem tempu na repu kolone, v kateri je okrog 150 tekačev.

Ker sam nisem tipičen tekač, ampak sem se pripravljal večinoma s hitro hojo v klanec, se trudim, da tempo mojega teka ne bi bil prehiter. Kolona se raztegne ob vstopu na učno pot in se v klanec do izvira Hublja že pošteno raztegne. Tu zaželim še zadnjič »lahko noč« moji ženki in se v svojem tempu poženem po makadamski poti in nato po planinski stezi proti podrti gori. V drugi polovici klanca pod podrto goro opažam, da sem v klanec kar priden, saj sem prehitel nekaj tekmovalcev. Dokaj hitro sem na vrhu podrte gore in sledi čudovita pot po robu do Otlice. Nekajkrat se ozrem v dolino in občudujem nočni razgled. Kako lepa noč in kakšni izjemni pogoji: jasno, brez vetra in temperatura ravno pravšnja. S sotekači izmenjam par besed in že sem na okrepčevalnici na Otlici. Kratek postanek izkoristim da si napolnim zaloge pijače, zaužijem nekaj hrane in nazaj v noč na pot proti robu. Malo gor-dol in že sem pri materi gorjanki na Predmeji. V klanec proti Golakom dohitim tekača, ki ima prebavne težave in mu ponudim pomoč. Ker jo odkloni, se spet zaženem v klanec in v konstantnem tempu prispem na mali Golak. V spustu do koče pod Golaki mi delata družbo tekačica in tekač iz Bosne in Hercegovine. Izmenjamo si par vzpodbudnih besed in že smo na drugi okrepčevalnici. Zadržim se le toliko časa, da napolnim zaloge pijače in zaužijem nekaj hrane. Do Čavna večino poti pretečem, v klance pa s hitro hojo. Do koče na Čavnu se je že popolnoma zdanilo. Dokaj hitro se spustim iz Čavna v kraljestvo Male Gore. Na najbolj glasni okrepčevalnici spet napolnim čutare in pomalicam. Do Kuclja prispem v družbi dveh tekačic, s katerima smo se prehitevali; one mene po ravnini, jaz pa njiju v klanec. Na vrhu Kuclja se ustavim in občudujem razgled na zgornjo vipavsko dolino. Sonce je skrito tik za Nanosom. Naredim fotografijo in se spustim v dokaj dolg spust proti naslednji okrepčevalnici. Tu prvič pomislim, da obstaja možnost da ne bom prispel do cilja, saj me je moja poškodba rebra (ki sem jo staknil dva dni pred štartom) kar močno ovirala. Misli si uredim tako, da se osredotočim na ostale dele telesa, ki so trenutno bolj obremenjeni. Čutim sicer rahlo utrujenost, vendar me noge dokaj dobro nesejo. Po »srednječavenski« še čez Sekulak in že sem na četrti okrepčevalnici. Na hitro se okrepčam in nadaljujem spust od cerkve Marijinega vnebovzetja. Sledi manjši klanec in cesta mimo Tabra in spust po čudoviti soteseki potoka Konjščak. Steza je speljana ob potoku in čez njega, tako da ponudi nekaj zares čudovitih detajlov. Iz Črnič me noge v teku nesejo po polju proti Batujam. Komaj čakam, da se vidim z mojo spremljevalno ekipo, ki jo sestavljajo moja ženka, oba sinova Žiga in Žan, ter prijatelj Rok, ki je nase prevzel kar veliko breme kot vodja moje spremljevalne ekipe. Čakajo me pred vasjo in bučno navijajo zame. Nič se ne ustavim, z mano pretečejo nekaj metrov in že sem spet sam proti industrijski coni v Batujah, kjer me moja ekipa še enkrat počaka in glasno navija. Po poljski poti ob reki Vipavi me prehitita dva tekača, sam pa se osredotočim na naslednji klanec mimo Brij do koče na Preserjah, ki ga oddelam dokaj suvereno. Tu me čaka moja ekipa, sam si pa privoščim malo daljši postanek kot na prejšnjih okrepčevalnicah. Oblečem suho kratko majico in odhitim v klanec proti cerkvi sv. Martina in po tem po lepi razgledni poti preko Vrtovč. Tu me moja ekipa spet pričaka, zraven pa me spodbuja še tata Janez. Prav on me je v mladih letih navdušil za hojo po hribih in nosi del »krivde« da sem danes tukaj. Tu me Rok prepričuje, da sem na moj previden časovni plan prehiter in naj malo upočasnim korak. Glede na moje dobro počutje ga ne ubogam in v svojem tempu premagam vzpon na Ojstri vrh. Pri spustu v Gabrje malo popazim na svoja kolena, pozdravim sodnika na kontrolni točki in se zaženem v klanec proti Erzelju. K okrepčevalnici na Erzelju pridem v zelo dobrem stanju in v velikem pričakovanju, ker se zavedam da prihajam na »domač« teren. Na steze, ki sem jih že nekajkrat prehodil in pretekel. Pri Miški si privoščim spet kvaliteten postanek. Se nafutram, napojim, si umijem noge in zamenjam nogavice. Telo mi še dokaže, da prebava odlično deluje in že sem spet na progi. Odločim se, da se do Goč malo prišparam, ker se zavedam, da me čaka zahteven klanec proti Štjaku. V Trebižanih me pričaka prijatelj Jernej, ki se je odločil da me pospremi do Štjaka. Na križišču se navijaški ekipi pridružita še sodelavca Kristjan in Matjaž z otroki. V hitri hoji ob potoku se psihično pripravim na dobro poznani klanec proti Štjaku, ki ga z Jernejem (ki hodi za mano in stalno skrbi da mi motivacija ne pade – tudi sam je vztrajnostni športnik in je eden redkih prijateljev ki popolnoma razume kaj človeka žene v take ekstreme) presenetljivo hitro prehodiva. V Štjaku pozdravim fante na okrepčevalnici, vendar se počutim tako dobro, da se ustavim za manj kot minutko. Po asfaltu Jerneju in Kristjanu (ki se nama je pridružil v Štjaku) razlagam dogodivščine na tem asfaltu, ko sem si decembra zvil gleženj, jima pokažem »mojo« luknjo na cesti in se vzpnemo mimo Gradišča pri Štjaku do križišča za Bogo.  Tu se začne moj najljubši del trase, katerega sem tudi največkrat prehodil. Spust po gozdni poti, ena kratka vertikalca preko ene brežine, pa kratka ravnina, pa vzpon po vlaki, po gozdni poti pod daljnovodom in lepem prečenju v klanec pod Socerbom. Na kontrolni točki se ne zadržim in se spustim iz Socerba do »Božje martre«, kjer me pričakajo prijatelji (Šime, Urša in Urban) in me glasno vzpodbujajo. Mimo »Šmitove pravljice« v Kjnovci, čez Galavno (kjer me zopet počakata tata Janez in Jolanda) do Podbrij. V spustu iz Galavne me ob misli, da me čaka samo še »gospod Nanos«, prevzame naval čustev. Misli spet usmerim v korake (Jernej me opominja, da naj ne tečem prehitro in hranim moči za vzpon na Nanos) po asfaltu mimo rožnika, čez ločni kamniti most preko pasjega repa, kjer me pričaka nekaj glasnih navijačev in po gasi do glavne ceste v Podnanosu. Na koncu gase zagledam Suškota, ki me glasno vzpodbuja. Ko se mi odpre pogled na šembiški plac, zagledam prizor, ki si ga nisem mogel niti predstavljati. Glasno navijanje sovaščanov, prijateljev (ne bom vseh našteval, da koga ne pozabim) zagledam župnika Tomaža… Po mojem ni manjkal prav nihče. Doživim naval čustev, in ko zagledam še Adija in Tejo s transparentom, komaj zadržujem solze. Na okrepčevalnici se nafutram, napolnim zaloge, se poslovim od Jerneja, se zahvalim ekipi okrepčevalnice, na parkirišču objamem Jožo in odhitimo čez Podbreški most (tam me motivira Janko) in že smo v klancu nad Podbregom. Proti koritom imam občutek, da grem zelo počasi. Marjan, ki hodi za menoj je drugačnega mnenja, pa tudi jakost njegovega dihanja mi da vedeti, da daje vse od sebe, da mi lahko sledi. Do lovske koče prehitim nekaj tekačev iz 50ke, tam pa Marjana zamenja Stojan. Tudi on mi mimo Hieronima s težavo sledi. V zadnji klanec pred Plešo me ponese misel, da me moja ekipa čaka pri oddajniku, zadnjih 300m celo pretečem. Pri stolpu me pričaka cela ekipa ter sestra Ivana s Tomažem in Lenartom. Njihova prisotnost me še dodatno podžge. Napolnim zaloge, odklonim masažo, nekaj fotografij z ekipo in jo ucvrem naprej. Tokrat sta za menoj David in njegov prijatelj iz Koreje Jožko. Do Abrama skoraj celo pot pretečem, vmes me še presenetita Tata in Jolanda, še tek po makadamu in že sem pred zadnjo okrepčevalnico. Tam me pričaka cela Erikova klapa, ki praznujejo pri Abramu (vse najboljše Erik in Katarina). Za glasno navijanje se jim zahvalim s priklonom. Na okrepčevalnici mi prijazna prostovoljka zmasira meča, napolnim zaloge, med skupinskim slikanjem se psihično pripravljam na zadnji spust. Pri spustu proti Margonu počasi tečem samo še v kratkih intervalih. Prvič začutim resno utrujenost. Pot do kapelice se vleče in komaj čakam da se začne zadnji klanec. Moja bojazen pred njim se je izkazala za upravičeno. V spust se spustim počasi in previdno, ker nočem, da bi me neprevidnost ustavila v zadnjih kilometrih. Izkušene trailaše sem večkrat poslušal ko so govorili o »krizah«. No jaz sem se do 102 km spraševal, kako ta »kriza« zgleda pri meni. In takrat sem izvedel. Noge so postale težke, podplati boleči, strm spust pa se mi je zdel kot prepad. Nekajkrat se za par sekund usedem na skale ob stezi. Jožko in David me spodbujata in nekako se privlečem do starega grada. Pod starim gradom si dovolim pomisliti na cilj. Oblije me naval čustev, ki me spet poženejo v tek za zadnji kilometer. Pred ciljem me počaka Žiga in prosim ga, da teče z mano skozi cilj. In v cilju spet presenečenje. Poleg cele moje spremljevalne ekipe me pričaka še nekaj ostalih prijateljev in močna zasedba članov PD Podnanos s predsednikom Boštjanom na čelu. Od veselja se v cilju vržem na hrbet, prejmem medalje in sledijo čestitke vseh prisotnih prijateljev. Sezujem moje boleče noge, pregledam posledice – podplati so kot novi, brez žuljev. Se umaknem v dvorano malo na samo in pojem nekaj malega pašte (sploh mi ne paše). Tam izvem še eno novo, ko me za kratek čas napade do takrat še nepoznana slabost. Zdravnica me napoji z zelo neokusno slano vodo in kmalu sem kot nov. Privoščim si tuš in regeneracijsko masažo nog za katero sem gospodični maserki izredno hvaležen. Doma me na vratih pričaka še presenečenje, ki so mi ga pripravili sosedje. Irena mi pred spanjem postreže s klobaso, doručkom in sirom, kar je prva »zaresna« (brez ogljikohidratna) hrana po treh dneh.

Hvala društvu PD Podnanos in vsem omenjenim za pomoč in podporo pri mojem izzivu. Hvala tudi vsem ostalim ki sem jih mogoče pozabil omeniti, vsem navijačem ob progi in vsem čudovitim prostovoljcem. Hvala vsem ki ste mislili name in (tako kot jaz) niste dvomili o mojem uspehu in hvala tudi tistim, ki ste v to podvomili.

Aleš Bratož

 

Planinski krožek za osnovnošolske otroke

V planinskem društvu Podnanos smo ponovno obudili planinski krožek za osnovnošolske otroke. Ta je v sredo, 2.5., potekal v Vipavi, kamor smo se skupaj s 17 otroki odpravili plezat na notranjo plezalno steno v stari šoli. Nekateri so se s plezanjem srečali prvič, drugi pa so teren že obvladali, a so kljub temu vsi enako uživali. Z udeležbo in izvedbo smo zelo zadovoljni in veselimo se dela z mladimi tudi v prihodnje.
Nekaj utrinkov krožka si lahko pogledate na spodnjih slikah.

Izpopolnjevanje vodnikov na Čavnu

V petek 13. 4. in soboto 13. 4. je na Čavnu potekalo izpopolnjevanje vodnikov PZS, ki poteka pod okriljem Odbora za usposabljanje in preventivo PZS (OUP), izvajalec posameznih usposabljanj pa je Vodniška komisija in meddruštveni odbori planinskih društev (MDO PD). Tokratnega usposabljanja smo se udeležili tudi štirje vodniki, ki delujemo v okviru PD Podnanos in sicer Boštjan Nabergoj, Elena Kodre Nabergoj,  Nataša Torkar Fabčič in Barbara Jež. V koči Antona Bavčerja na Čavnu se nas je zbralo kar 25 vodnikov iz bližnje in daljne okolice, ki smo želeli izpopolniti znanje s področja vodništva. Petek je bil namenjen bolj teoretičnim vsebinam, ki so nam jih v okviru predavanj predstavili inštruktorji PZS, sobotni del pa je potekal na terenu. V pravih zimskih razmerah (burja, snežinke in temperature pod ničlo)  smo se razdeljeni v skupine podali na pohod, kjer smo preizkusili oziroma obnovili znanje s področja orientacije. Nato pa smo se v bližini koče spuščali in vzpenjali po vrvi. V dveh dneh smo tako obnovili znanja različnih področij. Obravnavane vsebine so bile: Prva pomoč in reševanje, Klasična orientacija – priprava in izvedba ture , Bivanje v naravi –  spust po vrvi (sebe, drugega), vzpenjanje po vrvi ter Odnos do gorske narave in ozaveščenost.

 

Powered by WordPress | Designed by: Best SUV | Thanks to Toyota SUV, Ford SUV and Best Truck