Preko meja na Ultra-Trailu Vipavska dolina

Aleš Bratož, član planinskega društva Podnanos, se je odločil, da si zada ogromen izziv. Udeležil se je teka na 100 km na Ultra trailu Vipavska dolina, ki je potekal od 10.5. do 12.5. Tekel je predvsem zase, pa tudi za naše društvo in nam s tem pokazal, kakšno moč imata človeška volja in ljubezen do narave. Njegovo osebno poročilo in vtis si lahko spodaj preberete kar sami.

MOJ IZZIV – UTVV 100km

In sem ga dočakal. Start preizkušnje, ki sem si jo izbral za moj športni cilj, ko sem se pred dobrim letom odločil, da korenito spremenim način življenja. Kot cilj sem si postavil, da 105 kilometrsko progo prehodim v štiriindvajsetih urah in pri tem čim bolj uživam. V petek, ko se v avtu vozim na start preizkušnje v Ajdovščino, se mi v glavi vrti samo ena misel: Kakšno srečo imam, da mi je dano preizkusiti meje moje vzdržljivosti.

V startni coni si vzamem slabo uro osame za umiritev, v mislih še enkrat preletim celo progo in zadnjič pomislim na cilj. Odločil sem se, da med tekmo mislim samo na naslednjo okrepčevalnico, na naslednji klanec, če bo treba – samo na naslednje tri korake. Ogrejem se, preverim opremo, svetilko, in že sledi odštevanje. Iz rimskega obzidja se zapodimo mimo navijačev, ki so čakali pred obzidjem, še zadnjič pozdravim moje najbližje, ki so me prišli podpret in že tečem proti Palam v zagnanem tempu na repu kolone, v kateri je okrog 150 tekačev.

Ker sam nisem tipičen tekač, ampak sem se pripravljal večinoma s hitro hojo v klanec, se trudim, da tempo mojega teka ne bi bil prehiter. Kolona se raztegne ob vstopu na učno pot in se v klanec do izvira Hublja že pošteno raztegne. Tu zaželim še zadnjič »lahko noč« moji ženki in se v svojem tempu poženem po makadamski poti in nato po planinski stezi proti podrti gori. V drugi polovici klanca pod podrto goro opažam, da sem v klanec kar priden, saj sem prehitel nekaj tekmovalcev. Dokaj hitro sem na vrhu podrte gore in sledi čudovita pot po robu do Otlice. Nekajkrat se ozrem v dolino in občudujem nočni razgled. Kako lepa noč in kakšni izjemni pogoji: jasno, brez vetra in temperatura ravno pravšnja. S sotekači izmenjam par besed in že sem na okrepčevalnici na Otlici. Kratek postanek izkoristim da si napolnim zaloge pijače, zaužijem nekaj hrane in nazaj v noč na pot proti robu. Malo gor-dol in že sem pri materi gorjanki na Predmeji. V klanec proti Golakom dohitim tekača, ki ima prebavne težave in mu ponudim pomoč. Ker jo odkloni, se spet zaženem v klanec in v konstantnem tempu prispem na mali Golak. V spustu do koče pod Golaki mi delata družbo tekačica in tekač iz Bosne in Hercegovine. Izmenjamo si par vzpodbudnih besed in že smo na drugi okrepčevalnici. Zadržim se le toliko časa, da napolnim zaloge pijače in zaužijem nekaj hrane. Do Čavna večino poti pretečem, v klance pa s hitro hojo. Do koče na Čavnu se je že popolnoma zdanilo. Dokaj hitro se spustim iz Čavna v kraljestvo Male Gore. Na najbolj glasni okrepčevalnici spet napolnim čutare in pomalicam. Do Kuclja prispem v družbi dveh tekačic, s katerima smo se prehitevali; one mene po ravnini, jaz pa njiju v klanec. Na vrhu Kuclja se ustavim in občudujem razgled na zgornjo vipavsko dolino. Sonce je skrito tik za Nanosom. Naredim fotografijo in se spustim v dokaj dolg spust proti naslednji okrepčevalnici. Tu prvič pomislim, da obstaja možnost da ne bom prispel do cilja, saj me je moja poškodba rebra (ki sem jo staknil dva dni pred štartom) kar močno ovirala. Misli si uredim tako, da se osredotočim na ostale dele telesa, ki so trenutno bolj obremenjeni. Čutim sicer rahlo utrujenost, vendar me noge dokaj dobro nesejo. Po »srednječavenski« še čez Sekulak in že sem na četrti okrepčevalnici. Na hitro se okrepčam in nadaljujem spust od cerkve Marijinega vnebovzetja. Sledi manjši klanec in cesta mimo Tabra in spust po čudoviti soteseki potoka Konjščak. Steza je speljana ob potoku in čez njega, tako da ponudi nekaj zares čudovitih detajlov. Iz Črnič me noge v teku nesejo po polju proti Batujam. Komaj čakam, da se vidim z mojo spremljevalno ekipo, ki jo sestavljajo moja ženka, oba sinova Žiga in Žan, ter prijatelj Rok, ki je nase prevzel kar veliko breme kot vodja moje spremljevalne ekipe. Čakajo me pred vasjo in bučno navijajo zame. Nič se ne ustavim, z mano pretečejo nekaj metrov in že sem spet sam proti industrijski coni v Batujah, kjer me moja ekipa še enkrat počaka in glasno navija. Po poljski poti ob reki Vipavi me prehitita dva tekača, sam pa se osredotočim na naslednji klanec mimo Brij do koče na Preserjah, ki ga oddelam dokaj suvereno. Tu me čaka moja ekipa, sam si pa privoščim malo daljši postanek kot na prejšnjih okrepčevalnicah. Oblečem suho kratko majico in odhitim v klanec proti cerkvi sv. Martina in po tem po lepi razgledni poti preko Vrtovč. Tu me moja ekipa spet pričaka, zraven pa me spodbuja še tata Janez. Prav on me je v mladih letih navdušil za hojo po hribih in nosi del »krivde« da sem danes tukaj. Tu me Rok prepričuje, da sem na moj previden časovni plan prehiter in naj malo upočasnim korak. Glede na moje dobro počutje ga ne ubogam in v svojem tempu premagam vzpon na Ojstri vrh. Pri spustu v Gabrje malo popazim na svoja kolena, pozdravim sodnika na kontrolni točki in se zaženem v klanec proti Erzelju. K okrepčevalnici na Erzelju pridem v zelo dobrem stanju in v velikem pričakovanju, ker se zavedam da prihajam na »domač« teren. Na steze, ki sem jih že nekajkrat prehodil in pretekel. Pri Miški si privoščim spet kvaliteten postanek. Se nafutram, napojim, si umijem noge in zamenjam nogavice. Telo mi še dokaže, da prebava odlično deluje in že sem spet na progi. Odločim se, da se do Goč malo prišparam, ker se zavedam, da me čaka zahteven klanec proti Štjaku. V Trebižanih me pričaka prijatelj Jernej, ki se je odločil da me pospremi do Štjaka. Na križišču se navijaški ekipi pridružita še sodelavca Kristjan in Matjaž z otroki. V hitri hoji ob potoku se psihično pripravim na dobro poznani klanec proti Štjaku, ki ga z Jernejem (ki hodi za mano in stalno skrbi da mi motivacija ne pade – tudi sam je vztrajnostni športnik in je eden redkih prijateljev ki popolnoma razume kaj človeka žene v take ekstreme) presenetljivo hitro prehodiva. V Štjaku pozdravim fante na okrepčevalnici, vendar se počutim tako dobro, da se ustavim za manj kot minutko. Po asfaltu Jerneju in Kristjanu (ki se nama je pridružil v Štjaku) razlagam dogodivščine na tem asfaltu, ko sem si decembra zvil gleženj, jima pokažem »mojo« luknjo na cesti in se vzpnemo mimo Gradišča pri Štjaku do križišča za Bogo.  Tu se začne moj najljubši del trase, katerega sem tudi največkrat prehodil. Spust po gozdni poti, ena kratka vertikalca preko ene brežine, pa kratka ravnina, pa vzpon po vlaki, po gozdni poti pod daljnovodom in lepem prečenju v klanec pod Socerbom. Na kontrolni točki se ne zadržim in se spustim iz Socerba do »Božje martre«, kjer me pričakajo prijatelji (Šime, Urša in Urban) in me glasno vzpodbujajo. Mimo »Šmitove pravljice« v Kjnovci, čez Galavno (kjer me zopet počakata tata Janez in Jolanda) do Podbrij. V spustu iz Galavne me ob misli, da me čaka samo še »gospod Nanos«, prevzame naval čustev. Misli spet usmerim v korake (Jernej me opominja, da naj ne tečem prehitro in hranim moči za vzpon na Nanos) po asfaltu mimo rožnika, čez ločni kamniti most preko pasjega repa, kjer me pričaka nekaj glasnih navijačev in po gasi do glavne ceste v Podnanosu. Na koncu gase zagledam Suškota, ki me glasno vzpodbuja. Ko se mi odpre pogled na šembiški plac, zagledam prizor, ki si ga nisem mogel niti predstavljati. Glasno navijanje sovaščanov, prijateljev (ne bom vseh našteval, da koga ne pozabim) zagledam župnika Tomaža… Po mojem ni manjkal prav nihče. Doživim naval čustev, in ko zagledam še Adija in Tejo s transparentom, komaj zadržujem solze. Na okrepčevalnici se nafutram, napolnim zaloge, se poslovim od Jerneja, se zahvalim ekipi okrepčevalnice, na parkirišču objamem Jožo in odhitimo čez Podbreški most (tam me motivira Janko) in že smo v klancu nad Podbregom. Proti koritom imam občutek, da grem zelo počasi. Marjan, ki hodi za menoj je drugačnega mnenja, pa tudi jakost njegovega dihanja mi da vedeti, da daje vse od sebe, da mi lahko sledi. Do lovske koče prehitim nekaj tekačev iz 50ke, tam pa Marjana zamenja Stojan. Tudi on mi mimo Hieronima s težavo sledi. V zadnji klanec pred Plešo me ponese misel, da me moja ekipa čaka pri oddajniku, zadnjih 300m celo pretečem. Pri stolpu me pričaka cela ekipa ter sestra Ivana s Tomažem in Lenartom. Njihova prisotnost me še dodatno podžge. Napolnim zaloge, odklonim masažo, nekaj fotografij z ekipo in jo ucvrem naprej. Tokrat sta za menoj David in njegov prijatelj iz Koreje Jožko. Do Abrama skoraj celo pot pretečem, vmes me še presenetita Tata in Jolanda, še tek po makadamu in že sem pred zadnjo okrepčevalnico. Tam me pričaka cela Erikova klapa, ki praznujejo pri Abramu (vse najboljše Erik in Katarina). Za glasno navijanje se jim zahvalim s priklonom. Na okrepčevalnici mi prijazna prostovoljka zmasira meča, napolnim zaloge, med skupinskim slikanjem se psihično pripravljam na zadnji spust. Pri spustu proti Margonu počasi tečem samo še v kratkih intervalih. Prvič začutim resno utrujenost. Pot do kapelice se vleče in komaj čakam da se začne zadnji klanec. Moja bojazen pred njim se je izkazala za upravičeno. V spust se spustim počasi in previdno, ker nočem, da bi me neprevidnost ustavila v zadnjih kilometrih. Izkušene trailaše sem večkrat poslušal ko so govorili o »krizah«. No jaz sem se do 102 km spraševal, kako ta »kriza« zgleda pri meni. In takrat sem izvedel. Noge so postale težke, podplati boleči, strm spust pa se mi je zdel kot prepad. Nekajkrat se za par sekund usedem na skale ob stezi. Jožko in David me spodbujata in nekako se privlečem do starega grada. Pod starim gradom si dovolim pomisliti na cilj. Oblije me naval čustev, ki me spet poženejo v tek za zadnji kilometer. Pred ciljem me počaka Žiga in prosim ga, da teče z mano skozi cilj. In v cilju spet presenečenje. Poleg cele moje spremljevalne ekipe me pričaka še nekaj ostalih prijateljev in močna zasedba članov PD Podnanos s predsednikom Boštjanom na čelu. Od veselja se v cilju vržem na hrbet, prejmem medalje in sledijo čestitke vseh prisotnih prijateljev. Sezujem moje boleče noge, pregledam posledice – podplati so kot novi, brez žuljev. Se umaknem v dvorano malo na samo in pojem nekaj malega pašte (sploh mi ne paše). Tam izvem še eno novo, ko me za kratek čas napade do takrat še nepoznana slabost. Zdravnica me napoji z zelo neokusno slano vodo in kmalu sem kot nov. Privoščim si tuš in regeneracijsko masažo nog za katero sem gospodični maserki izredno hvaležen. Doma me na vratih pričaka še presenečenje, ki so mi ga pripravili sosedje. Irena mi pred spanjem postreže s klobaso, doručkom in sirom, kar je prva »zaresna« (brez ogljikohidratna) hrana po treh dneh.

Hvala društvu PD Podnanos in vsem omenjenim za pomoč in podporo pri mojem izzivu. Hvala tudi vsem ostalim ki sem jih mogoče pozabil omeniti, vsem navijačem ob progi in vsem čudovitim prostovoljcem. Hvala vsem ki ste mislili name in (tako kot jaz) niste dvomili o mojem uspehu in hvala tudi tistim, ki ste v to podvomili.

Aleš Bratož

 

Planinski krožek za osnovnošolske otroke

V planinskem društvu Podnanos smo ponovno obudili planinski krožek za osnovnošolske otroke. Ta je v sredo, 2.5., potekal v Vipavi, kamor smo se skupaj s 17 otroki odpravili plezat na notranjo plezalno steno v stari šoli. Nekateri so se s plezanjem srečali prvič, drugi pa so teren že obvladali, a so kljub temu vsi enako uživali. Z udeležbo in izvedbo smo zelo zadovoljni in veselimo se dela z mladimi tudi v prihodnje.
Nekaj utrinkov krožka si lahko pogledate na spodnjih slikah.

Izpopolnjevanje vodnikov na Čavnu

V petek 13. 4. in soboto 13. 4. je na Čavnu potekalo izpopolnjevanje vodnikov PZS, ki poteka pod okriljem Odbora za usposabljanje in preventivo PZS (OUP), izvajalec posameznih usposabljanj pa je Vodniška komisija in meddruštveni odbori planinskih društev (MDO PD). Tokratnega usposabljanja smo se udeležili tudi štirje vodniki, ki delujemo v okviru PD Podnanos in sicer Boštjan Nabergoj, Elena Kodre Nabergoj,  Nataša Torkar Fabčič in Barbara Jež. V koči Antona Bavčerja na Čavnu se nas je zbralo kar 25 vodnikov iz bližnje in daljne okolice, ki smo želeli izpopolniti znanje s področja vodništva. Petek je bil namenjen bolj teoretičnim vsebinam, ki so nam jih v okviru predavanj predstavili inštruktorji PZS, sobotni del pa je potekal na terenu. V pravih zimskih razmerah (burja, snežinke in temperature pod ničlo)  smo se razdeljeni v skupine podali na pohod, kjer smo preizkusili oziroma obnovili znanje s področja orientacije. Nato pa smo se v bližini koče spuščali in vzpenjali po vrvi. V dveh dneh smo tako obnovili znanja različnih področij. Obravnavane vsebine so bile: Prva pomoč in reševanje, Klasična orientacija – priprava in izvedba ture , Bivanje v naravi –  spust po vrvi (sebe, drugega), vzpenjanje po vrvi ter Odnos do gorske narave in ozaveščenost.

 

Triglavca za vsakogar

Osvojiti Triglav ni vsakomur dano, veliko lažje je osvojiti Triglavco. In čeprav je lahko dostopna, je skrita in skrivnostna. Spodmol Triglavca je bil prizorišče obreda rodnosti, v katerem so staroverci prosili božanstvo Devo za rodnost in zaščito žit pred negativnim božanstvom Moro.

Izlet v neznano

V nedeljo, 17. 2. 2019, smo se člani PD Podnanos podali na izlet v neznano. Zbralo se je 40 pohodnikov, ki  so nestrpno pričakovali kam bo avtobus zavil tokrat. Pot nas je vodila proti obali in cilj je bil vedno bližje in vedno bolj je postajalo jasno kam smo namenjeni. Avtobus nas je odložil v vasi Podgorje, od koder smo se po »strmi« poti povzpeli do Tumove koče na vrhu SLAVNIKA, ki je s svojimi 1028 m nadmorske višine eden zadnjih tisočakov pred slovenskim morjem.

Zimski vzpon na Nanos – Pohod po Vojkovih poteh

PD Podnanos organizira v nedeljo, 03.03.2019 svoj že 36. tradicionalni Zimski vzpon na Nanos – Pohod po Vojkovih poteh.
Začetek pohoda je  izpred OŠ v Podnanosu, ura ni določena, ker pohodniki startajo sami časovno poljubno kot pač prispejo v Podnanos. Pot  pelje iz Podnanosa čez potok Močilnik, nato pa  skozi vas Podbreg čez Tabor in se vzpenja na planoto Zatrep.

Idrijski vihar znanja na 30. tekmovanju Mladina in gore v Podnanosu

Če je 26. januarja burja na Nanosu oslabela, pa je na jubilejnem 30. državnem tekmovanju Mladina in gore v Podnanosu zavel idrijski veter, pravzaprav kar vihar znanja, saj so ekipe Planinskega društva Idrija pometle s konkurenco. Osnovnošolski državni prvaki so postali Prfarski štruklevci iz Spodnje Idrije pred drugouvrščenimi Košutarskimi gaunarji iz Tržiča in Litijskimi orli na tretjem mestu, srednješolska odličja so si razdelili Idrijci: Dva strašna majstra, Beli ženi in Gorske zjale.

Gorski tek na Nanos 2018

Včeraj smo se 21. leto zapored v spomin na Fabjana Furlana zbrali pri koči Agrarne skupnosti na Nanosu. Nekateri kot organizatorji z avtomobili, drugi pa tako kot je treba – v vrstah tekačev. Teh je bilo letos 78, od tega 7 v otroških kategorijah. Letos je 700 višinskih metrov na dolžini 5,7 km kot že več let najhitreje pretekel Simon Alič (ŠD Nanos Podnanos) v 30 minutah in 54 sekundah. Od žensk pa je bila najhitrejša Drašler Varineja (40 minut in 43 sekund).

download

REZULTATI

Gorski tek na Nanos 2018 (PDF)

Gorski tek na Nanos 2017 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2016 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2015 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2014 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2013 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2012 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2011 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2010 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2009 (PDF)

Podnanoški planinci že 34. leto zapored na taborjenju

V zadnjih dneh julija in v prvem tednu avgusta je pod smučiščem Viševnik na Pokljuki potekal že 34. planinski tabor PD Podnanos. Želja po odkrivanju skritih kotičkov Julijskih Alp nas je po 25 letih zopet pripeljala na Pokljuko. Vendar, v zadnjih letih je država z različnimi birokratskimi zadevami, dodobra zaostrila pogoje za izvajanje taborjenja širom Slovenije in zato je bila pot do tabornega prostora na Pokljuki, vse prej kot lahka.

Letošnjega taborjenja se je udeležilo 45 otrok in približno 30 odraslih, kar je za majhno društvo zelo velika številka. Priprave na taborjenje so se začele že kmalu po novem letu in trajale vse do konca julija. Pridobiti je bilo potrebno ogromno različnih soglasij in potrdil, ki so dovoljevale izvedbo taborjenja, ampak če je želja velika, se da vedno premagati vsako še tako veliko oviro. Vremenarji so končno napovedali lepo vreme in obetal se je še en zanimiv tabor.

Veliko število udeležencev ni predstavljalo problema utečeni ekipi kuharjev, ki so cel teden skrbeli, da nismo bili lačni, in da smo lahko z lahkoto premagovali vse vzpone. Vodniki in animatorji so mlajše udeležence razdelili v štiri starostne skupine, ki so opravile vsaka po štiri ture, prilagojene po fizični sposobnosti. Najstarejša skupina je osvajala najvišje vršace. Viševnik, Lipanski vrh, Debelo peč, Tosc, Jezerski Stog, in se odpravila na dvodnevni pohod čez Bohinjske planine. Nekoliko mlajši so se povzpeli na Veliki draški vrh, Debelo peč in Viševnik. Najmlajše dve skupini sta obiskali vse pokljuške planine, Konjščico, Uskovnico, Zajamniki in Planino Zajavornik. Prav vsi udeleženci taborjenja pa so se povzpeli na 2050m visok Viševnik, kar je bilo posebej za najmlajše izjemno dober uspeh. Na vrhu so seveda opravili tudi krst vseh tistih, ki so se prvič povzpeli čez mejo 2000m.

Popoldanske aktivnosti so bile zelo različne, najmlajši so se spoznavali s teorijo planinstva, organizirane so bile različne športne in vodne igre, turnir v odbojki. V večernih urah je potekalo druženje ob tabornem ognju, kjer se je veliko pelo in igralo, zadnji dan pa je vsaka skupina posebej predstavila s skečem. V sredini tedna je potekal krst novih udeležencev, in čisto pravi kino pod zvezdami. V prostih dneh je bil izveden orientacijski pohod, v petek pa smo se z avtobusom odpeljali na kopanje v Bohinjsko jezero. Teden je prišel okoli, in v soboto zjutraj je bilo potrebno začeti s pospravljanjem šotorov ter vse ostale opreme.

V zadnjih letih je planinski tabor postal glavna društvena akcija, tako je bilo tudi letos. Veliko članov je prostovoljno priskočilo na pomoč pri izvedbi, zato bi se jim vsem zahvalil za vso pomoč pri izvedbi in izpeljavi, kajti brez dobre in utečene ekipe, bi bilo vse skupaj zelo težko izpeljati. Hvala vsem otrokom, ki so bili cel teden pridni in brez jamranja in kakršnih koli težav osvojili vse načrtovane vrhove. V prvi vrsti pa gre zahvala vsem staršem, ki vsako leto prijavijo otroke na tabor. Vsi organizatorji se potrudimo, da teden čim bolj aktivno preživijo, brez računalnika in pametnega telefona je svet veliko lepši.

In tako smo na koncu zopet prišli na nov začetek, kam naslednje leto? Želje so, volja tudi. Se vidimo prihodnje leto.

Vodja tabora Miha Božič

Spominski pohod ob 75 letnici smrti Janka Premrla na Brinov Grič

Ob Dnevu državnosti, 25.6.2018, smo se spomnili tudi na Janka Premrla Vojka, sovaščana, domoljuba in narodnega heroja. Svoje težnje in videnje samostojne Slovenije in slovenstva je udejanjal že pred in med 2. sv. vojno ter za to pred 75 leti dal svoje življenje. Njegovo delovanje, dosežke in smrt smo počastili s popoldanskim spominskim pohodom na dva kraja, ki sta zaznamovana z njegovimi dejanji.

Kljub slabi vremenski napovedi smo se v manjši zasedbi z avtomobili odpravili proti Colu in nadaljevali v smeri Črnega vrha. Parkirali smo na prostornem razširjenem ovinku, od koder je okrog 20 minut vzpona do italijanske kaverne s konca 1. svetovne vojne. Na tem mestu je 6.2.1942 Vojko izpeljal svojo prvo akcijo in razorožil italijansko enoto. Kaverna je zelo zanimiva za vse tiste, ki jih zanimajo tehnične in infrastrukturne rešitve takratnega časa. Vstopili smo na enem koncu in se sprehodili po hodnikih in sobicah do izhoda, ki leži nekaj 10m stran.

Pot smo nadaljevali v isti smeri in se povzpeli na Veliko peč, ki nudi čudovit razgled na Črni vrh z okolico, ob lepem vremenu pa imamo pred seboj tudi Julijske Alpe.

Le nekaj kilometrov od Črnega vrha proti Godoviču leži vas Predgriže, za njo pa se levo odcepi gozdna pot, ki vodi k Vojkovemu taboru. Tu smo parkirali in peš nadaljevali po lepo vzdrževani gozdni cesti proti Brinovemu griču, deloma pa tudi po vlakah in stezi  in po kakšni uri prispeli do Vojkovega tabora. Nekdanji tabor (koča) je nakazan s kovinsko konstrukcijo in maketo ter spominskim obeležjem.

Sledila je spominska slovesnost: Jankov nečak, Davorin Premrl, je na obeležje položil venec Planinskega društva Podnanos, Boštjan Nabergoj pa je udeležencem pohoda na kratko spregovoril o Vojku, njegovem delovanju, težnjah in pomenu njegovih dejanj za sedanji čas in samostojno državo Slovenijo. Glavna nit govora in celotnega pohoda je bilo združevanje, ki ga v današnjih časih delitve in ideoloških razhajanj gotovo primanjkuje. Slovesnost je z deklamacijo pesmi sovaščanke Alenke Skupek sklenila Elena Kodre Nabergoj.

Po krajšem druženju in kozarčku smo pot nadaljevali proti avtomobilom. Nekateri v pogovoru, drugi v svojih mislih in občutjih, vsi pa s spoštovanjem do tistih, ki so za naš jezik, vrednote in blaginjo darovali največ.

Rok Premrl


GALERIJA:

 

 

Powered by WordPress | Designed by: Best SUV | Thanks to Toyota SUV, Ford SUV and Best Truck