Pohod po Vojkovih poteh, zimski vzpon na Nanos

Planinsko društvo Podnanos prireja dne 1. marca 2020 že 37. tradicionalni Pohod po Vojkovih poteh, zimski vzpon na Nanos, ki bo letos še posebej potekal v spomin na našega rojaka, domoljuba Janka Premrla -Vojka. Dan prej, 29.2.2020 bo 100 obletnica njegovega rojstva.

Začetek pohoda je  izpred OŠ v Podnanosu, ura ni določena, ker pohodniki startajo sami časovno poljubno kot pač prispejo v Podnanos. Pot  pelje iz Podnanosa čez potok Močilnik, nato pa  skozi vas Podbreg čez Tabor in se vzpenja na planoto Zatrep.

Od tu se steza strmo dvigne v pobočje Nanosa. Na vrh pridemo pri kapelici, takrat smo »na Konju« na višini 920 m. Če je lepo vreme, je od tu lep razgled po zgornji Vipavski dolini, Krasu ter do morja in naprej v Furlansko nižino.

Od kapelice se steza spušča do kmetije »pri Strgarjevih«.

Od Strgarjevih gremo delno po gozdni cesti, delno pa po stezi do koče Nanos. Tu se pohodniki lahko okrepčajo in potrdijo vzpon. Sledi še spust v dolino, kjer je konec pohoda.

Sam pohod traja okrog tri ure in je primeren za vse kategorije pohodnikov, potrebna je le ustrezna pohodniška oprema glede na vremenske razmere.

Udeležba na pohodu je na lastno odgovornost.

Startnine ni, pijača in jedača pa bo na razpolago po simbolični ceni.

Dodatne informacije glede pohoda lahko dobite pri vodji pohoda g. Sandiju Nabergoju (tel. 041 961 598) ali pa pri predsedniku društva g. Boštjanu Nabergoju (tel. 051 358 367) ali  pa na mail naslovu: info@pd-podnanos.si

 

Lepo vabljeni v čim večjem številu na Nanos!

S Planinskim društvom Podnanos na kulturni izlet v neznano

V Planinskem društvu Podnanos je drugi vikend v februarju že skoraj 20 let namenjen izletu v neznano. To pomeni, da udeleženci vedo samo uro odhoda in potrebno opremo, cilj pa ostane vsaj nekaj časa še neznan. Na slovenski kulturni praznik, 8. februarja, se nas je v Podnanosu zbralo kar 50 pohodnikov različnih generacij. Pridružili smo se jim tudi člani planinskega krožka, ki deluje na podružnični šoli v Podnanosu. Seveda smo zraven povabili tudi starše in ostale družinske člane.

Na avtobusu nas je vodnica Elena Kodre Nabergoj pozdravila in nam že zastavila prvo uganko. Prebrala je pesem Po jezeru bliz’ Triglava. Večina ljudi misli, da je pesem ponarodela, izkazalo pa se je, da je njen avtor znan slovenski pesnik. Rodil se je prav v vasi našega izhodišča. Nekateri so kmalu ugotovili, da je bil to Miroslav Vilhar in da je bil rojen nekje med Postojno in Logatcem. Pot z avtobusom se je tako končala v vasi Planina pri Postojni. Po uvodnih navodilih smo se odpravili po široki poti proti Planinski gori. Približno po uri hoje po širokem kolovozu s številnimi kapelicami ob poti smo prišli do cerkve Sv. Marije. Kot se za kulturni praznik spodobi, smo poslušali Prešernovo pesem Povodni mož. Vemo, da so Prešerna klicali dr. Fig, saj je bil prijazen gospod, ki je otrokom delil fige. Po obilni malici iz nahrbtnika so bile tako za posladek ravno suhe fige. Pot smo nadaljevali po travnatih gričih s pogledom na Nanos in Planinsko polje. Občudovali smo drevesa, ki so svojo obliko spremenila po žledolomu in ustvarila prave čudeže narave. Po grebenu smo se nato spustili do vasi Lohača, kjer nas je že čakal avtobus. Odpeljali smo se do kozolca in gostilne Na prepihu. Otroci so s koraki izmerili 64 m dolg jambor, ki je postavljen pred gostilno. Nato so še svoje zadnje moči izkoristili za zabavo na igralih, odrasli pa smo si privoščili skodelico kave.

Izlet v neznano je vedno zelo dobro obiskan, kar potrjuje to, da nas neznano izjemno privlači. Poleg tega pa je prav ta pohod znan po tem, da mu vedno dodamo še nekaj posebnega – zgodovinskega, naravoslovnega, znamenitega, kulturnega … Sončen in prazničen dan smo tako letos dodobra izkoristili in se prijetno utrujeni vrnili v Podnanos.

Anita Čujec


Vojkova koča na Nanosu brez oskrbnika

Vojkova koča na Nanosu je zaradi bolezni ostala brez oskrbnika, zato želi Planinsko društvo Postojna čimprej najti primerno zamenjavo.

Na tej povezavi lahko najdete razpis Planinskega društva Postojna:

Razpis

Nočni pohod na Kcjel nad Orehovico

V petek, 17. 1. 2020, smo v okviru planinskega krožka izvedli nočni pohod na Kcjel. Zbrali smo se pred šolo v Podnanosu in po cesti hodili 10 minut. Najprej smo šli čez Šinje brdo na Galavno, kjer smo si ogledali jaslice. Po makadamski poti smo prišli do kapelice, kjer smo pozvonili na zvonček, popili in nadaljevali pot. Otroci smo hodili spredaj, se pogovarjali in se igrali z naglavnimi svetilkami. Približno po uri in pol hoje smo prišli na Kcjel, se vpisali v vpisno knjigo in naredili skupinsko fotografijo. Potem smo se tik pod vrhom ustavili na klopci in pojedli malico. Nato smo se odpravili v dolino in prišli v Orehovico, nato pa nazaj v Podnanos. Doma smo se še pogreli s toplim čajem in prijetno utrujeni zaspali.

Lucija Fabčič, 4. razred Podnanos


Zimovanje planincev PD Podnanos na Vršiču

Po nekaj letih premora smo v planinskem društvu Podnanos ponovno obudili dvodnevno zimovanje in tako vikend, kljub napovedanim slabšim vremenskim razmeram, izkoristili za pobeg v zimsko idilo.

V soboto, 18. 1., in nedeljo, 19. 1. 2020, se nas je 14 planincev odpravilo na zimovanje na Vršič. Ena skupina je proti prelazu odšla že v jutranjih urah in se kljub napovedanemu sneženju odpravila na Slemenovo špico. Popoldne smo se jim pridružili še ostali in jih ujeli pri učenju uporabe plazovne žolne, ustavljanja s cepinom in drugih znanj, ki jih mora poznati vsak, ki se odpravi na zahtevnejšo zimsko turo. Zamudniki smo se odločili, da izkoristimo čas pred večerjo in se odpravimo na krajši nočni pohod. Ko smo se vrnili, smo se najprej namestili v Erjavčevi koči na Vršiču, nato nas je čakala večerja. Po krajšem druženju smo se odpravili spat. Naslednje jutro po zajtrku smo si pripravili nahrbtnike, se toplo oblekli, nadeli dereze, prijeli cepine in se odpravili proti Mali Mojstrovki. Zaradi nekaj na novo zapadlega snega smo si morali po nekaterih predelih pot še uhoditi, ampak nam to ni predstavljalo večjih težav. Vreme nam je prizaneslo in v kratkih intervalih je posijalo tudi sonce. Učinek sončnih žarkov pa je hitro splahnel zaradi neprijetnega vetra pod vrhom, ki je občutek mraza še povečal. Na tem predelu je bila površina zaradi razpihanega snega precej ledena, zato so nam dereze prišle še kako prav. Na vrhu smo imeli priložnost opazovati razgled na Prisojnik, Mangart, Jalovec in druge zasnežene vrhove. Ko smo se vsi zbrali na vrhu, da smo lahko v objektiv ujeli skupinsko sliko, smo se pazljivo odpravili v dolino. Sestop je bil precej hitrejši, saj smo prečili pot in se v dolino spustili po zasneženem melišču. Tu so bile razmere idealne in nekateri smo pobočje izkoristili za vajo ustavljanja s cepinom. Ko smo varno prišli v dolino, smo si privoščili malico, se za kratek čas pogreli v koči, se razdelili po avtomobilih in se, prijetno utrujeni, odpravili proti domu.

Gore imajo v zimskem času poseben čar, ampak zahtevajo ustrezno opremo in povečano previdnost na vsakem koraku. Po zaslugi izkušenih vodnikov smo obe zimski turi varno in uspešno izvedli, kar nas je že spodbudilo k načrtovanju naslednjega zimovanja. Idej, kje bi lahko zimovali naslednje leto, ne primanjkuje, do takrat pa imamo v planinskem društvu že načrtovanih veliko drugih akcij, na katerih bomo, v pričakovanju naslednjega zimovanja, lahko nabirali kondicijo in izkušnje v gorah.

Monika Trošt


Nočni pohod na Socerb in srečanje na Konju – Odkopljimo zaklad

V galeriji si oglejte nekaj utrinkov iz decembrskega nočnega pohoda na Socerb ter januarskega srečanja na Konju – Odkopljimo zaklad.

Galerija

Obisk zdravnice in gorske reševalke

Zaradi slabe vremenske napovedi smo na tokratni planinski krožek povabili zdravnico in gorsko reševalko Veroniko Rupnik. V soboto, 16. 11. 2019, se nas je tako v osnovni šoli v Podnanosu zbralo kar 30 vedoželjnih učencev.

Gospa Veronika je najprej povedala, kdo so gorski reševalci, kaj počnejo in kaj potrebujejo za svoje delo. V predstavitvenem videu smo si ogledali reševalno akcijo s helikopterjem. Pokazala nam je vso opremo, ki jo potrebujejo za spust po vrvi do ponesrečenca. Učenci so se preizkusili v oživljanju ter v obvezovanju ran. Najbolj pogumni so si nadeli čelado s slušalkami in težak nahrbtnik z vso medicinsko opremo. Najmlajši so spoznali, starejši pa le obnovili oživljanje z defibrilatorjem.

S pripovedovanjem izkušenj in s predstavitvijo vse potrebne opreme nam je gospa Veronika prav gotovo popestrila sobotno dopoldne. Učenci so jo z zanimanjem poslušali in si zapomnili vsaj glavne elemente prve pomoči. Seveda upamo, da bi bilo nesreč čim manj, prav pa je, da znamo v primeru le-te ustrezno ukrepati in priskočiti na pomoč.

Anita Čujec


Prvi planinski krožek v Podnanosu

Za Planinsko društvo Podnanos je prav gotovo ena izmed pomembnejših akcij organizacija planinskega tabora. Da pa otroci med letom ne bi pozabili, kako lepo nam je v hribih, si v društvu že vrsto let prizadevamo za obuditev planinskega krožka. Letos nam je v sodelovanju z Osnovno šolo Draga Bajca Vipava, podružnica Podnanos to tudi uspelo.

Na vremensko nestabilno soboto, 19. oktobra, se je v Podnanosu pred šolo zbralo kar 40 mladih podnanoških planincev in planink ter njihovih staršev. Skupaj smo se odpeljali do Vipave. Po uvodnem pozdravu mentorice Anite Čujec in predsednika Planinskega društva Podnanos Boštjana Nabergoja smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina se je najprej preizkusila v plezanju na umetni steni, druga skupina pa se je povzpela do Starega gradu nad Vipavo. Po malici sta se skupini zamenjali.

Nekateri otroci so se prvič preizkusili v plezanju, drugim so se leta treniranja že dobro poznala. Prav vse pa je bilo užitek gledati, kako trmasto vztrajajo pri premagovanju ovir in preprijemanju oprimkov. Tudi Stari grad so si nekateri ogledali prvič. Z radovednostjo in pričakovanjem, da bodo mogoče odkrili sledove vitezov iz tistega časa, so se podali okrog zidov in ruševin.

Velika zahvala gre planinskemu društvu Vipava, ki nam je prijazno odstopilo prostore in nam tako omogočilo plezanje, vsem vodnikom PD Podnanos ter staršem, ki so otroke pripeljali ter njim in sebi popestrili sobotno dopoldne.

Z veseljem gledamo naprej, kako se planinstvo med mladimi šolarji v Podnanosu ponovno razvija.

Anita Čujec


Gorski tek na Nanos 2019

Včeraj smo se 22. leto zapored v spomin na Fabjana Furlana zbrali pri koči Agrarne skupnosti na Nanosu. Nekateri kot organizatorji z avtomobili, drugi pa tako kot je treba – v vrstah tekačev. Teh je bilo letos 91, od tega 15 v otroških kategorijah. En tekmovalec je zaradi težave z mišico odstopil. Letos je proga, kjer tekmovalci premagajo 700 višinskih metrov na dolžini 5,7 km po več letih dobila novega zmagovalca. Stanko Janžekovič (AD Železniki), je dosegel čas 31 minut in 35 sekund. V ženski absolutni konkurenci je bila najhitrejša Klementina Lemut (ŠD Nanos Podnanos) s časom 35 minut in 22 sekund.

download

REZULTATI

Gorski tek na Nanos 2019 (PDF)

Gorski tek na Nanos 2018 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2017 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2016 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2015 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2014 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2013 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2012 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2011 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2010 (PDF)
Gorski tek na Nanos 2009 (PDF)

Grintovec

V nedeljo, na prvi septembrski dan, se je 7 planincev iz Podnanosa podalo proti Kamniški Bistrici. Pravzaprav sta bila iz Podnanosa samo dva udeleženca, ostali pa iz bližnje in daljne okolice. Pot do Kokrskega sedla ni za tiste, ki potrebujejo ogrevanje za začetek, kar takoj gre v hrib in strmina ne popusti do koče. Zato smo pri Cojzovi koči malo odpočili noge. Kdor je želel je bil deležen prave fizioterapevtske obravnave. Pot nas je naprej vodila po nezahtevni poti čez Streho na vrh Grintovca. Razgledali smo se po okoliških hribih in malo pomalicali. Kljub temu, da je Arso napovedal plitke kopaste oblake in prve kaplje šele v popoldanskih urah, nam pogled na temne oblake ni dal miru. Kaj hitro smo se opremili (čelada, pas) in se podali na zanimivo prečenje do Mlinarskega sedla. Takoj, ko pot zavije iz vrha postane svet izpostavljen in čisto gorski. Potrebna je pazljivost, sicer pa je pot dobro zavarovana in lepa, uživaška. Iz Mlinarskega sedla nas je pot vodila proti bivaku, ki je posvečen Pavlu Kemperlu, kamniškemu alpinistu. Svet škrapelj, brezen in ostrih skal je čudovit in kar kliče k postanku. Blisk in grmenje iz sosednje Skute in Štruce pa sta nam pohitrila korak. Še mimo Malih Vratc in že smo bili spet pri koči, kjer smo si privoščili daljši postanek. Sledila je še pot do kombija. Ujela nas je sicer prijazna ploha, mokri smo bili pa vseeno. Analiza pohoda pod Zvezdo v domačem kraju je pokazala, da smo naredili 33.846 korakov. Soglasno smo sklenili, da je kombi super stvar, poleg prijetne vožnje (hvala, Sandi) odlično vpliva tudi na razpoloženje saj dobre volje ni manjkalo. Ostanejo še načrti za naprej, vabi nas Škrlatica in obljubljena kava pri Andreju, tam nekje v centru Logatca.

Andreja

 

Powered by WordPress | Designed by: Best SUV | Thanks to Toyota SUV, Ford SUV and Best Truck